#jaztudi zgodba 336

V prejšnji zgodbi sem napisala kaj se mi je zgodilo v najstniških letih. Tokrat pa še dodajam dogodke iz otroštva. Sosed me je kot okoli 6 ali 7 letno deklico posedal na kena in otipaval, zraven pa še pogovarjal z mojimi starši, ki niso nič opazili. Ker si s starši nismo bili blizu, nisem nič rekla. Pri mojih 11 ali 12 letih nam je neki daljni sorodnik  popravljal ključavnico na vhodnih vratih in me kar na enkrat stisnil k sebi in pretipal, potem pa me spustil in se dolgo smejal. Spet nisem nikomur povedala, nisem imela komu. Enkrat sva z mamo zvečer sedeli na klopci mestne avtobusne postaje in čakali avtobus (bilo mi je kakšnih 10 let), ko je nekdo za nama hodil gor in dol in vedno, ko je bil tik za menoj, zaropotal, še danes ne vem s čim, da sem se obrnila in za vsako je imel v roki in skoraj čisto pri mojem obrazu svoj nabrekli ud. Ta oseba je delala na tej avtobusni postaji (prodajal je karte). Nikomur nisem povedala. Oče se nikoli ni hotel pogovarjati veliko z menoj, kaj šele o takšni temi, mama je bila vajena težkega življenja in je na kaj slabega rekla samo: pust to. V mojem otroštvu je bilo veliko tega, ker je okolica hitro videla, da me nima kdo zaščititi in bo zato ostalo napovedano, nekaznovano. Starši morajo imeti odprte oči za svoje otroke, se pogovarjati z njimi. So prvi v verigi, ki jim otrok lahko zaupa in če ne bo njim, si bo težko upal povedati neznancu, ker ne ve kako se bo neznanec odzval… tudi drugim ne bo mar za mene, če mami in atu ni, sem si mislila. 

 

#jaztudi september 2022