Moja zgodba je nekoliko drugačna. Morda se bo komu celo zdela celo nedolžna. Vendar razsežnosti posledic, ki jih je pustila, so daleč od nedolžnih. Vsakdo se najbrž srečuje z demoni iz preteklosti. Moji demoni so posebej glasni. Zjutraj me zbudijo in zvečer položijo v posteljo. Le redki so trenutki, ko jim lahko na kratko pobegnem. Pa pojdimo lepo od začetka…
Moja družina ni prav nič posebna. Pridna, delavna starša sta najdu z bratom vzgajala po svojih najboljših močeh. Bili smo trdno situirani v srednjem razredu, imeli smo lepa oblačila, urejen dom, počitnice na morju in smučanje v (ime kraja umaknjeno). Pa vendar sem bila jaz od nekdaj “posebna, drugačna, čudna.” Vase zaprta, tiha deklica, ki je še do pubertete močila posteljo, brez prijateljic in pogosto bolna. Tista, ki se boji šolskega izleta, ker ve, da nima nobenega, ki bi želel ob njej sedeti na avtobusu. Nihče se nikoli ni vprašal, kaj se dogaja za tistimi zaprtimi štirimi stenami, da se ta punčka tako słabo znajdę v svetu. Morda tudi zato, ker so bile moje ocene vzorne, moje vedenje pa umirjeno. Kot miška, so me opisali učitelji – tiha, neopazna.
Moj brat je šest let starejši. Kot majhna otroka sva skupaj spala v isti, veliki postelji, preden sva dobila vsak svoji sobo. Ne vem, zakaj je bilo temu tako. Vedno sem ga občudovala – bil je starejši, glasnejši, zabavnejši, oboževan iz vseh strani. Kamorkoli je prišel, je bił v središču pozornosti. Veliki brat, tako veliki, da je bil v mojih očeh skoraj odrasel. In ob vsem tem, je nekje v temnem kotu zasidran neprijeten spomin, spomin, ki me še dandanes mede. Spomin, ki bi ga najraje izbrisala. Spomin, ki ga je težko postaviti v kontekst časa. Lahko bi bila stara dve ali pet let. Po občutku bi ga postavila nekam v čas, ko sem se sredi noči še hodila k staršem crkljat, ker me je bilo tako zelo strah, da bo ponoči prišel zloglasni bav-bav. Zbudila sem se v najini skupni postelji. Pravzaprav me je zbudilo dotikanje po mojem spolovilu. Raziskovanje zunaj in znotraj s prsti. Nisem hotelu dopreti oči, ker me je bilo preveč sram. Nisem vedela kaj se dogaja in zakaj, samo čutila sem, da ni prav. Zdi se mi, kot da je trajalo neskončno. Jaz pa sem nepremično ležala. Otrpla. Sama. In čakala. Ne spomnim se, kako se je končalo, niti ne vem, ali gre za posamezni spomin, ali jih je sladilo več. To je bilo moje prvo srečanje s spolnostjo.
Nekje v času dokaj zgodnjega otroštva, mislim da v času odhoda v vrtec, kar je bilo eno leto pred malo šolo, sem dobila svojo posteljo in svojo sobo. Brat se je takrat že začel pomikati v puberteto. Ponoči, ko sta starša spala, je hodil v dnevno sobo gledat pornografijo. Vendar iz nekega razloga, si je ob tem želel družbo svoje mlajše sestre. Zbujal me je sredi noči in morala sem sedeti na tistem kavču in z njim gledati filme, ki so v meni vzbujali gnus in nelagodje. Vendar sem takrat že dobro poznala strategijo pobega – pobega vase, s katerim sem izklopila svet okrog sebe in počakala, da mine.
Tako je izgledalo moje zgodnje otroštvo. Zakaj nisem povedala svojim staršem? Ne vem. Morda zaradi sramu. Morda zato, ker je bil brat vedno kovan v zvezde. Tega nikoli ne bom izvedela. Prav tako, kot ne bom izvedela, zakaj sem pri devetih letih dovolila, da me je štiri leta starejši bratranec posilil doma za njihovo hišo, ko smo imeli zabavo za njegov rojstni dan. Nisem kričala, nisem se upirala. Le zaprla sem se v ta svoj varen, tihi mali svet in počakala, da mine. Kot sem čakala še leta in leta, vsakič, ko je prišlo do spolnosti (s privolitvijo, ali brez nje).
Danes hodim na psihoterapije, pridno jem antidepresive in skušam najti svoj prostor pod soncem. Toda nekaj je ostalo. Dolgo je trajalo, da sem prišla do prave diagnoze, vedno so mi govorili, da sem depresivna. Jaz pa sem vedeta, da je to nekaj več. Po temeljitem iskanju po spletu, sem prišla do odgovora – depersonalizacija. Bolezen, ki se razvije kot obrambni mehanizem ob hudi travmi. Brez napovedi me spet odpelje nekam daleč. Kot, da bi se znašla v sanjah. Zvoki in slike so popačeni, moje misli pa zaide v meglo. Lahko traja nekaj ur, lahko traja nekaj let. Trud, ki ga je ob tem potrebno vložiti v vsakdanje aktivnosti je neverjeten. Moje življenje nikoli ne bo izpolnilo svojih potencialov, nikoli ne bom, kar bi lahko postala. Vendar se borim. Vsako minuto, vsak dan. Borim, da sem še tukaj, da ne obupam.
Spolna zloraba otroka ni le zloraba odraslega nad otrokom. Je kakršno koli spoino dejanje, uperjeno proti otroku, kjer storilec izkoristi pozicijo moči. To ni otroška igra in raziskovanje. Raziskovanja si morata želeti oba udeležena. V Sloveniji in tudi v svetu se vse premalo govori o tem. Posledice tovrstne zlorabe pa so praktično enake, kakor, kadar je tisti, ki zlorablja, odrasel. Kajti v glavi otroka, storilec sodi v kategorijo odraslih. Zato apeliram na vas, ki imate medijsko pozornost, da odprete tematiko spolnih zlorab med otroki in sorojenci. Najhuje je, da sta v tem primeru žrtev v resnici oba otroka, tudi tako imenovani storilec. In pogosto se razlogi za to skrivajo v pretekli spolni zlorabi otroka, ki je v tem primeru storilec, kar je bil zelo verjetno razlog tudi v mojem primeru. Šele pred kratkim sem namreč izvedela, da je brata v otroštvu otipaval tedanji vaški duhovnik. Opozorite starše, da spolna nedotakljivost velja tudi med otroki in da naj se o tem pogovarjajo s svojimi otroki in jih spodbujajo, da se izražajo, da povejo, kaj se jim dogaja.
#jaztudi avgust 2022