GLUMAČ
Nekaj dni pred zaposlitvijo v komercialnem oddelku takrat najpomembnejšega izvoznika v državi, sem dopolnila enaindvajset let. Bila sem drobna mladenka, z deškim izgledom, nizke postave, skoraj otroškega videza.
Pisarno smo imeli v nizki montažni zgradbi, ki so jo najbrž zgradili na hitro. Baraka je bila povezana s poslovnim delom, ki je bil nekoč razstavišče, s prehodom, dolžine okrog dva metra, na vsaki strani pa so bila vrata, ki se nikoli niso zapirala.
Na nasprotni strani pisarn našega oddelka sta bili dve pisarni računovodstva z izjemno sitno šefico, ki je na svoje podrejene, res podrejene, kričala kar na hodniku, da bi imela čim več poslušalcev, ko jih je žalila. Ko je ni bilo v službi , so si punce odprle radio in so vidno sprostile in celo smejale.
Poleg teh dveh pisarn sta bili na nasprotni strani tudi dve pisarni, na eni od njih je pisalo »Pravna služba«, in tablica z dvema imenoma. Kasneje sem izvedela, da sploh ni bila pravna služba, predvsem pa moški, ki je bil v tej pisarni, sploh še ni bil pravnik, ampak ključavničar.
Moški, ki je delal v tej pisarni kot pravnik, kar je pisalo poleg njegovega imena, je bil znan igralec domačega gledališča, glumač, bil pa je znan tudi kot uradni dedek Mraz na otroških predstavah, v katerih sem v letu, ko sem maturirala, sodelovala. Poznala sem ga samo na videz.
Bil je precej višje postave, debel, hodil je sklonjen naprej in se pri tem zaganjal, nikomur ni gledal v obraz. Ker je bil starejši, njegova »hči« je bila le dve leti mlajša od mene, sem ga sicer vljudno pozdravljala, to pa je bilo tudi vse. Na hodniku pogosto srečavala, ker sem velikokrat šla v drugi del zgradbe.
Še danes se spominjam podrobnosti tistega dne, ko se je zgodilo. Oblečena sem bila v zelo spodobno poletno obleko, ki sem jo sešila sama. Obleka iz blaga z drobnimi modrimi rožicami na sinji podlagi je segala preko kolena, ramena so bila spodobno prekrita. V spominu imam, da sem med šivanjem prerezala del izreza, ki bi ga lahko poglobila, pa bi bil še vedno spodoben, vendar sem razparala celo obleko in na ramenih dvignila celo obleko, zaradi česar je nastal normalen izrez. Torej: na obleki in sicer v mojih oblačilih ni bilo ničesar, kar bi vznemirjalo. V našem oddelku je obstajala koda zelo klasičnega oblačenja, ki je bila dogovorjena še pod direktorjem, ki sem ga zamudila. Moški so morali nositi kravate in suknjiče, ženskam ni bilo dovoljeno nositi hlač, kavbojke so bile strogo prepovedane. Zapovedano je bilo poslovno oblačilo, ki so ga že ob mojem prihodu pričeli kršiti.
Nekega dne sem hitela v oddelek na koncu hodnika, kjer sem morala osebno pregledati neko listino in sem stopila na hodnik. Skoraj tekla sem v smeri prehoda, z nasprotne strani pa je prihajal debeli pravnik. Srečala sva se na ozkem prehodu. Porinil me je za vrata in me prijel za dojke in jih pričel otipavati in mečkati. S težavo sem odrinila vrata in se vrnila v pisarno, kjer o dogodku povedala obema sodelavcema. Sicer sta bila zgrožena, vendar sta me tolažila, da to ni nič takega in da naj se pomirim. Šefica, ki je bila vzor feministke in je šestdesetih na grmado zmetala vse nedrčke, ni niti pomislila, da bi stopila v sosednjo pisarno in storilcu povedala, kar mu gre.
Počutila sem se umazano od njegovih » tac«, ponižano, ogroženo, saj sva hodnik delila še nekaj let, spraševala sem se, kaj takega sem naredila, da bi bilo videti izzivalno. Prav zato se zelo dobro spominjam tistih modrih rožic na sinji podlagi, v katere sem po dogodku pretreseno gledala.
Doma, med kosilom, sem ogorčeno razložila, kaj se mi je zgodilo. Seveda so bili vsi zgroženi, tudi moj, takrat 17 letni brat.
Minilo je nekaj dni, ko sem debeluha spet srečala na hodniku. Stopil je k meni in me s svojo visoko gmoto stisnil ob steno in zasikal vame: » Kaj si izmišljuješ, da sem te otipaval , kar je tvoj brat govoril mojemu sinu!« Komaj sem ušla grozeči gmoti in odšla v svojo pisarno. Oba sodelavca, ki sta do danes dogodek že pozabila, sta se samo smehljala.
Ko sem prišla iz službe, sem komaj čakala, da se je pojavil moj brat. Izkazalo se je, da sta se po naključju srečala s sinom debeluha, s katerim sta bila vrstnika in sta se občasno srečevala v isti družbi. Povedal mu je mojo zgodbo, ta pa je dogodek očital svojemu očetu. Šele mnogo let kasneje sem ugotovila, zakaj je bila sin tako zelo ogorčen. Zoper očeta je nastopil kot kronska priča v postopku, v katerem je njegova polsestra, za katero sem šele takrat izvedela, da je posvojenka debeluha, očima obtožila spolne zlorabe v mladosti.
Življenje ima nenavadne izzive in tako se je zgodilo, da sem čez nekaj let z debeluhom, ki je postal pravnik, delila pisarno. Nikoli se nisva pogovarja o spornem dogodku, vendar se je tudi ob sobivanju v isti pisarni dokazoval kot nasilnež in spolni predator. Čeprav sem nosila dostojno pleteno čipkasto bluzo, je pristavil stol in stegoval vrat, da bi kaj videl. Drugič sem nosila krilo s prednjim preklopom, ki je segalo precej čez koleno, vendar je razporek omogočil, da sem lahko stopila. Debeluh si tudi takrat pristavil stol in si prizadeval, da bi videl kaj več. Drugič je hodil za mano in lovil okrasni gumb na zadnjem delu krila. Ko sem stala na stolu, da bi segla po Uradnih listih, ki so bili na gornji polici, se je postavil za menoj in se igral, da bi mi rad pogledal pod krilo. Pri tem se je smejal, saj se mu je tako obnašanje zdelo smešno, meni pa je bilo zelo neprijetno in sem se počutila ranljiva, nezaščitena in izpostavljena. Seveda se šefici nisem upala povedati, ker ne bi naredila ničesar.
Nemočno sem opazovala, ko je strojepiske in sodelavke iz sosednje službe, grobo grabil za vrat, jim zvijal roke, da so samo nemočno cvilile. Spominjam se groze v očeh krhke in prestrašene plavolaske z dolgimi lasmi, ki ji je dvigoval lase in jih mršil ter se igral z njimi, ali pa jo je stiskal za tilnik. Storila nisem ničesar, ker sem se bala, da bi bilo še hujše. Tudi učinka ne bi bilo.
Bilo je obdobje, ko me je zjutraj spraševal, če sem ponoči seksala. Ko sem občasno prihajala po noči, prečuti zaradi težav z želodcem in zato z velikimi podočnjaki, mi je z igralsko natančnostjo nakazoval, da sem » ponoči dolgo rajnglco ribala«. Opolzke pripombe je imel tudi ob prisotnosti kolega pravnika iz druge pisarne, ki mi je nekoč rekel, da mu bo on nekoč že povedal, kar mu gre, ker se tako ne sme obnašati.
Zaradi rahle kapi se je debeluh invalidsko upokojil in odšel iz moje pisarne in iz mojega življenja. Ves čas najinega sobivanja se mi je pred očmi prikazoval prizor na hodniku. Pravzaprav oba prizora.
Minilo je nekaj let, ko sem med branjem naslovov v dnevnem časopisu prebrala naslov: Pravnik zlorabljal svojo hčer. Po branju članka sem bila ogorčena, da si pravnik privošči tako nasilno dejanje, saj bi moral še kako vedeti, da gre za kriminal. Šlo je za storilca, ki ni živel v mojem mestu. Ne vem zakaj, ampak prav ta primer se mi je usedel v spomin in se vedno znova vračal.
Minilo je nekaj mesecev, ko sem debeluha po več letih srečala v našem malem mestu. Gostinski lokal, kjer so bile mize narejene iz starih šivalnih strojev, je bil na kraju srečanja, zato sva sedla in si naročila pijačo. Že takoj mi je povedal, da ima problem s hčerjo, starost umaknjena), ki ga je obtožila, da jo je več let spolno zlorabljal in da je zdaj zadeva na sodišču. Na vprašanje, ali ji res tega, kar ji očita, ni naredil, je prepričljivo zanikal in se pridušal. Nisem komentirala. Takrat sva se zadnjič srečala, saj je kmalu umrl.
Hitela sem domov, da bi med odpadnim papirjem, ki smo ga shranjevali za sosedovega pobčka, našla izvod s člankom, ki se me je močno dotaknil prav zato, ker je bil storilec pravnik. In sem ga tudi izbrskala. Starost se je ujemala, povedal pa mi je tudi, da se je odselil iz mesta in da sedaj živi drugje. Tudi to se je ujemalo s podatki v članku. Nekaj dni kasneje sem od varuške njegovih otrok izvedela, da žrtev sploh ni bila njegova biološka hči, ampak naj bi bila rezultat posilstva matere, debeluh pa ji je dal samo svoj priimek. Tudi varuška mi je povedala o nasilnem odnosu do žene in opolzkih žaljivkah, ki jih je kričal za njo.
Spomnila pa sem se, da mi je debeluh večkrat potožil, da hči v času študija, niti v času počitnic, ni prihajala domov. Prav tako ga je čudilo, da je prišla samo za čez dan in nikoli ni prespala doma. Kot je povedal, je imela težave z navezovanjem stikov z nasprotnim spolom, saj nikoli ni imela fanta, kar ga je motilo. V spomin sem si priklicala dekle, ki je bila nekaj let mlajša in sva obiskovali isto gimnazijo. V spominu mi je ostala zaradi takrat nenavadnega stila oblačenja, saj je bila vedno oblečena v preširoka oblačila, ki so skrivale njeno postavo, kar pa takrat še niso bilo v modi.
Kako se je sodni postopek končal, ne vem. V našem malem mestu so o postopku sicer samo šepetali. Izvedela pa sem, da je zoper očeta pričal sin. Tisti, ki mu je moj brat povedal o dogodku, ki je kazal debeluhovo spolno nasilje nad šibkejšimi ženskami.
Vsekakor pa sem zaradi vseh okoliščin prepričana, da je bila prijava spolnega nasilja utemeljena. Čeprav mi je sveto zagotovil, da nič ni res in se je hčeri » zmešalo«.
In se spomnila, koliko otrok mu je kot dobremu decembrskemu možu sedelo v krilu.
Modra rožica
#jaztudi september 2022