Moja zgodba ima bolj srečen konec zaradi odločne in pogumne ženske. Stara 18 let sem opravljala dvotedensko prakso ambulanti nujne pomoči v zdravstvenem domu. Zdravnik srednjih let, ki je tam delal, je ugotovil, da pozna moja starša (menda še iz gimnazije). Že prvi dan mi je ponudil, da me po koncu dela pelje domov, oziroma me je kar obvestil, da me bo peljal domov. Živela sem namreč kakšnih 10 km stran. Nisem bila navdušena, vendar si ga v moji naivnosti nisem upala zavrniti (saj je vendar dobro poznal moja starša!). Ko sem to mimogrede omenila medicinski sestri v ambulanti, je takoj zastrigla z ušesi in vprašala, zakaj bi me on vozil domov. Rekla sem, da ne vem in da se je pač sam ponudil. “Če te je treba peljati, domov, te bom peljala jaz” je pribila. Domov sem šla z avtobusom. Njeno ime sem sicer pozabila, vendar sem ji še danes hvaležna!
