Na hodniku me pri mojih zgodnjih tridesetih na poti iz moje pisarne ustavi redna profesorica, predstojnica katedre, in pravi, da naj ji sledim v njeno pisarno na koncu hodnika, in da naj za sabo zaprem vrata.
Potem se obrne k meni in mi pove, da je dobila vabiljeno predavanje na konferenci. Jaz pravim, da čestitam in da to ful dobro. Ne razumem zakaj sem v njeni pisarni, če je dobila to predavanje. Ona pa stopi od svoje mize k meni in pravi: “Tako sem vesela. Objemi me!” In se mi vrže v objem, roke okoli pasu, lice na lice, prsi na prsi, boki na boke.
Komaj sem se izvil.
Oče dveh otrok. Že takrat.