Pri 30 letih sedim en dan sam v ozki podolgovati pisarni, na koncu katere je majhno okno, v pisarni dolgi za dve pisalni mizi, ki imata vsaka dva majhna stranska predala in komaj dovolj prostora pod vsako, da se stlačiš s stolom pod njo, da lahko delaš, sedim pri tisti mizi pri vratih, sedim na stolu, delam na računalnik, prevajam in se mučim s stavki. Nenadoma se odprejo vrata in v pisarno odločno vstopi redna profesorica, predstojnica katedre. Zapre vrata, vzame stol, si ga podstavi, se zapelje v isto malo luknjo pod pisalno mizo, kjer sedim, stegno na stegno, mi da roko čez ramena, se z dojko nasloni na moj hrbet, z drugo roko me prime za dlan, in pravi: “Zdaj pa pokaži, kaj si naredil od celega tedna!!”
Poročen oče dveh otrok. Že takrat.