#jaztudi zgodba 325

Najino poroko sva praznovala v majhnem krogu prijateljev in družine. Z ljudmi, ki naj bi jim zaupala in se z njimi počutila varna. Dan je bil kljub dežju čudovit, vsi smo se zabavali na pikniku. Proti večeru sem se iz poročne obleke preoblekla v kavbojke in pulover, ter nadaljevala z druženjem. Nekateri gostje so na ognjišču uspešno zakurili ogenj, med njimi je bil tudi on. Človek, ki sem ga celo življenje dojemala kot strica (je mož moje tete). Človek, ki sem ga kot majhna deklica oboževala, ki je bil moj najljubši človek. V nekem trenutku sem prišla mimo ognja, on mi je prišel nasproti, mi rekel: “Kje si [pomanjševalnica mojega imena]?” in me z vso silo zagrabil za mednožje. Šokirana sem lahko le odšla stran, nesposobna dojeti, da se je to ravnokar res zgodilo. Mednožje me je močno bolelo, v glavi se mi je vrtelo. Zakaj? S čim sem to izzvala? Je to kazen za, kaj pa vem kaj, nekaj že more biti? Resda je pijan, ampak mora biti razlog, to se ne zgodi… kar tako? Kaj naj naredim? Uničim lasten poročni dan? Odmaknila sem se od vseh, šokirana, prestrašena in zgrožena. Ostali, ki so stali ob ognju, tega očitno niso opazili. Ali naj komu povem? Moj mož bi ga bil sposoben spraviti v bolnišnico, nisem hotela prizadeti svoje tete, staršev, babice,… Zato sem molčala. Zakrčena v bolečini, strahu in negotovosti.

Zgodbo sem s svojim možem delila šele skoraj leto pozneje, malo zatem še s svojo psihoterapevtko. Poleg niju sem to delila še s šestimi prijateljicami, pred kratkim pa (v navalu jeze zaradi pogovora glede tega, kako naj bi se ženske “obnašale in oblačile, da se zaščitijo pred spolnim nasiljem”) tudi z mojim očetom. Ta mi je nato povedal, da se je na poroki moje tete in “strica” moji mami zgodila podobna stvar s strani očeta omenjenega “strica”. Tudi meni niso tuje nespodobne opazke in trepljanja tega gospoda z različnih družinskih srečanj. Dogodek še danes odzvanja v meni, srečujem ga, ko hodim na obisk k babici (živijo namreč v isti hiši). Strah me je, kaj se bi zgodilo, če bi ga mož srečal na ulici, kaj bo, ko bova vabljena na kakšno družinsko praznovanje… Počasi se pripravljam na to, da bi zgodbo delila še z ostalimi člani ožje družine, a je težko.

Ne vem, ali bi danes v isti situaciji odreagirala drugače. Upam, da ja. Upam, da se ne bi ustrašila tega, da bom “uničila vse”. Kajti vem (in to vse bolj ponotranjam), da je edini, ki je karkoli uničil, samo ON.

Ženske smo naučene, da moramo “poskrbeti za svojo varnost”, v takšnih situacijah zato obupano poskušamo poiskati povod, ki smo ga dale napadalcu. Ker, no, izzivamo, a ne? Že samo s tem, ko obstajamo. Odgovorne smo za dejanja drugih. Zato molčimo. “Potrpimo”. In dlje časa, kot molčimo, težje je. Ker, zakaj pa nismo takoj povedale, kaj se nam je zgodilo? Zato, ker globoko v sebi čutimo, da mora biti vsaj del krivde tudi na nas. Ker so nas tako naučili. Ker čutimo očitke drugih ljudi. “Kaj si pa počela?” “Kako si bila pa oblečena?” “Ali si bila pijana?”

Tudi zato delim to zgodbo tu. Ker NISMO odgovorni za dejanja drugih ljudi. Ker se to po navadi dogaja z ljudmi, ki jih poznamo. V trenutkih, ki so daleč od tega, da bi jih lahko kdorkoli dojemal kot izzivalne. Ker NIHČE nima pravice do naših teles, do nas. Ker si vsi zaslužimo, da lahko živimo življenje brez bojazni, da bomo doživeli napad na nas, kakršen koli že. In ker se v bistvu vsakršnega nadlegovanja skriva dokazovanje premoči nad žrtvijo. Zato nehajmo valiti krivdo na žrtve in jih raje opolnomočimo. Da bodo lahko povedale svoje zgodbe in dobile pomoč, ki si jo zaslužijo. Zaslužimo.

 

#jaztudi, november 2021