To je zgodba o mojih starših. Mama se je rodila tik pred drugo svetovno vojno, oče pa je imel takrat, ko se je vojna začela že dvajset let. Mamina mama, moja babica, je leta (letnica umaknjena) umrla za neko neznano boleznijo, sklepam pa, da je k temu veliko prispevalo njeno životarjenje v zakonu z dedkom gostilničarjem, ki mu je bilo samoumevno, da mu pripadajo tudi spolne usluge deklet, ki so delale v njegovi gostilni.
Za deklico, ki je odraščala brez mame, so skrbele sorodnice, srednješolska leta pa je preživela v internatu. Da bi ustregla svojemu sicer odtujenemu očetu, je naredila srednjo gostinsko šolo, ko pa je šolanje zaključila, pri njem in njegovi novi družini ni bilo prostora zanjo.
Devetnajstletna, se je konec petdesetih let zaposlila v restavraciji, v mladem razvijajočem mestu. Kaj je prineslo tja tudi dvajset let starejšega (kratica imena umaknjena), ki je imel nekje drugje ženo in tri otroke, mi ni znano. Bil je mamin predpostavljeni in tudi njemu je tičalo v glavi prepričanje, da ima njegovo spolno poželenje pravico do mladih deklet, ki so se na nesrečo znašla v njegovi bližini.
Predvsem pa se je lotil moje mame, ki v tistem kraju ni imela bližnjih, ki bi jo zaščitili. Temu kar se je zgodilo takrat v kleti restavracije, kjer je bilo skladišče pijače, se danes reče posilstvo. Ni bil samo enkraten dogodek, saj se je branila, bila polna modric, da je še sredi poletja nosila dolge rokave. Konec petdesetih se nasilja nad ženskami ni prijavljalo policiji.
Jaz sem njun otrok. V prvem letu mojega življenja smo celo živeli skupaj. V tem času se je zgodil še poskus posilstva moje varuške. Ko sem bila stara leto dni se je moj oče vrnil, k svoji prvi družini. Nanj nimam nobenega spomina. Mama se je čez kakšno leto poročila, rodil se je polbrat, bila sem posvojena in dobila nov priimek. Moje poreklo je ostalo zame skrivnost vse do najstniških let.
Oče je živel v manjšem kraju na drugem koncu Slovenije, kot spoštovan krajan, svojo preteklost pa je skrival za fasado zadržanosti in molka. Zdaj je že pokojen. Naj šklepetajoči okostnjak njegove revščine počiva na smetišču za pokopališčnim zidom in naj mu na grobu cvetijo rože njegovih dobrih lastnosti, ki jih žal nisem spoznala.
#jaztudi, oktoer 2021