#jaztudi zgodba 32

Moja zgodbe ne spadajo med najhujše, a to ne pomeni, da niso neprijetne in da so dejanja, ki so jih napravili drugi, povsem neprimerna.

Prvi dogodek, za katerega sem prepričana, da ga je v podobni obliki doživelo že marsikatero dekle oziroma marsikatera ženska, se je zgodil na javnem kraju, natančneje pred trgovino. Mama je že stopila v trgovino, sama sem šla po voziček. V vozičku so bili računi prejšnjih kupcev in sama sem se sklonila, da bi jih pobrala in vrgla v koš. V tistem trenutku sem zaslišala komentarje, bili so trije moški glasovi. “Lej, kako je pa ta lepa.” “Kaj bi ji delal.” “Punca, a bi ti delila svoj vozek z mano?”. Glede na to, da se je to zgodilo, ko sem bila že na faksu, to ni bilo prvo seksistično dejanje, ki sem ga doživela v svojem življenju. Zato sem se brez težav obrnila proti njim in jim vljudno odgovorila: “Hvala, ne. Prosim, da me pustite na miru.” A slednje jih ni ustavilo, sledili so mi v trgovino, kjer so nadaljevali s svojimi komentarji in to v prisotnosti moje mame. Takrat mi je prekipelo in zabrusila sem jim: “To ni način, ne morete tako komunicirat z mano, samo zato, ker sem ženska.” in po nekaj trenutkih premora v navalu jeze dodala še znan citat ene skupine slovenskih youtuberjev, ki sem ga priredila za svoj namen, to je, “Odstrani se pošast.” Slednje je zaleglo, postalo jih je sram in eden izmed fantov se mi je tudi opravičil.

Drugi dogodek je iz srednješolskih dni. S šolo smo se odpravili na jezikovni tabor. V večernih urah smo priredili majhno druženje, igranje družabnih iger ipd. Na neki točki sem sobo zapustila, da bi opravila telefonski klic. Ko sem se vrnila v sobo, je bilo moje mesto pri mizi že zasedeno. Fant, ki ga je zasedel, mi je ponudil, da lahko sedim v njegovem naročju. Čeprav mi ideja ni bila najbolj prijetna, sem jo sprejela, da ne bi izpadla “čudna” pred ostalimi. Kmalu po tem, ko sem se usedla, so se na mojih prsih znašle njegove roke. Vsem, ki so bili prisotni za mizo, se je njegova poteza zdela izrazito zabavna in smešna. Sama sem se počutila zelo osramočeno, ponižano in nemočno. Takrat sem premogla le kisel nasmeh, danes bi mu povedala svoje, omizju pa tudi.

Tretji dogodek je tudi iz srednješolskih dni. Bili smo na obisku pri sorodnikih. Na neki točki so se odrasli odpravili v ločeno sobo, v dnevni sobi pa smo ostali jaz, moj brat in moj bratranec. Bratranec je mojemu bratu pokazal novo računalniško igrico in sama sem se začela dolgočasiti. Vzela sem prvo knjigo, ki sem jo našla, se usedla na kavč in pričela brati. Kmalu se mi je pridružil bratranec in mi rekel, da bi z mano naredil en selfie. Pristala sem na to, saj se mi ni zdelo nič nenavadnega. Čez nekaj minut mi je pričel pripovedovati, kako sem lepa, da sem mu všeč, da je zaljubljen vame, pričel me je božati po laseh. V tistem trenutku sem postala zelo prestrašena, saj ni bilo zraven nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Vse, kar sem lahko naredila, je bilo to, da sem se kislo nasmehnila in mu rekla, da moram nujno na WC. Na srečo mi ni nasprotoval, stekla sem v kopalnico in tam napisala mami SMS, da bi rada šla domov. Mama je začutila, da je nekaj narobe, in kmalu po tem smo se odpravili domov. Ampak takrat ji nisem mogla povedat celotne zgodbe, preveč me je bilo sram. V naslednjih mesecih mi je bratranec večkrat pisal. Na vsak način je skušal iz mene izsilit priznanje, da sem na obisku dajala znake, da mi je všeč. Hvalil se je s tem, da je svojim prijateljem pokazal fotografijo svoje punce. V mislih je imel, seveda, najino skupno fotografijo. Po nekaj zapisih sem imela dovolj, zato sem ga blokirala. Pol leta po opisanem dogodku smo se s sorodniki dobili pri moji babici. Takrat sem spet videla svojega bratranca in mu povedala, da nima nobene pravice, da se me dotika, da mi govori, kar mi je govoril in pisal v preteklih mesecih. To je bil tudi trenutek, ko sem se odločila, da bom mami povedal celotno zgodbo. Mama mi je verjela in nikoli več se nismo videli s temi sorodniki, nikoli več nisem govorila s svojim bratrancem.

Zadnji dogodek je iz mojega otroštva. Kot vsako leto smo se poleti odpravili na morje, v majhno dalmatinsko vasico. Jutra smo vedno začenjali z obilnimi zajtrki in del počitniškega obreda je bil tudi vsakdanji jutranji sprehod do trgovine. V trgovino smo se vedno odpravili ob desetih, zato smo vedno srečevali iste obraze. Pri desetih letih sta mi starša že toliko zaupala, da sva lahko nakupe opravila jaz in mlajši brat. Nekega jutra sva malo pred trgovino naletela na enega izmed poznanih domačinov. V njihovem narečju nama je začel pripovedovati zgodbe o ribolovu in o svojem življenju, delu na ladji. Na neki točki se je dotaknil mojega ramena in me vprašal, če bi se šla igro “zizike”. Da, to je dejanski citat. Takrat se mi je kar stemnilo pred očmi in zamrmrala sem, da naju čakata starša. Starec se je nasmejal in dejal, da ni problem, da se lahko igrava drugič. Dogodek sva z bratom opisala staršema in od takrat dalje sem v trgovino hodila ob zgodnejših ali poznejših urah, in, če se je le dalo, v spremstvu mame.