V nekem mestu (kraj je izpuščen) je bil v zdravstvenem domu za medicino dela zdravnik, ki je bil zelo dobro poznan po tem, da spolno nadleguje ženske. Vsi v kraju (kraj je izpuščen) so za to vedeli.
Ko smo mladi opravljali zdravniški pregled za vozniški izpit (90-ta prejšnjega stoletja), smo morali k temu zdravniku. Spomnim se, da so nas punce vsi, od avto šole, Rdečega križa, kjer smo opravljali tečaj prve pomoči, do staršev pripravljali na srečanje s tem zdravnikom. (Ime je izpuščeno)… Ampak pripravljali tako, da so nam govorili, kaj bomo doživele in s čim se morale sprijazniti, sicer ne bomo dobile potrdila (za vozniški izpit ali za delo). Mame so nam kot zmagoslavje opisovale, kaj je naredil njim, ampak kako so zdržale in nas bodrile, da vedo, da bomo zmogle tudi me.
Zdravnik je od žensk zahteval, da se slečemo do spodnjih hlačk, potem si je pa dovolil, da je med pregledom težkal naše prsi, se dotikal mednožij, zadnjic, se drgnil ob nas napol gole v ordinaciji in si nasploh dal opraviti s pripombami o našem izgledu.
Nisem si hotela sleči modrčka in sem mu rekla, da za pregled za vožnjo avtomobila to ni potrebno. Zdravnik se mi je smejal in je z dlanjo segel za nedrček. On je že vedel, kajne?
Na pritožbo nisem niti pomislila, saj so vsi o tem govorili kot o nekakšni folklori, malodane obredu iniciacije, skozi katero moramo iti vse prebivalke mesta (kraj je načrtno izpuščen).