Ko smo punce vstopile v puberteto, so nas fantje začeli “šlatati”. Skupina fantov je izločila dekle, jo obkrožila in jo napadla z grabljenjem po prsih in spolovilu.
Nekega večera sem bila zunaj s prijateljico, kakšnih 12 let mi je moralo biti, in na igralih smo se našli s fanti sosednje ulice. Veliko smo se hihitali in lovili, dokler naju niso stisnili v kot igral, od kjer nisva mogli pobegniti in naju začeli šlatati. Spomnim se, da se je prijateljica smejala, mene pa je zgrabila panika. Začela sem brcati, praskati, tepsti, se prerinila na svobodo in zbežala. Za sabo sem slišala ogorčene fante: “Ti sploh nisi kot punca, se tepeš kot fant!” Prijateljica je kasneje prišla za mano in me okregala, češ, da sem bila enemu od fantov všeč, a sem si z bojem zapravila priložnost.
Kritiko, da nisem dovolj punca, sem si zelo vzela k srcu. V nadaljnih mesecih, ko so nas sošolci zapirali v wc in šlatali, sem se borila sama s sabo, da bom vendar bolj kot punca in se manj divje upirala. Da si ne bi zapravila še kakšne priložnosti, da sem kateremu od napadalcev všeč…