To je moja zgodba, ki sem jo pred leti v pismu napisala mami, a ji ga nikoli nisem poslala. Mislim, da so ga objavili v reviji Viva, kamor naj bi ga z mojim privoljenje poslala psihiatrinja, vendar se nikoli nisem spraševala o tem. Vsa imena v zgodbi so spremenjena, mama pa še danes ne ve ničesar o tem.
Krik na belem papirju
Mami, ne vem, kako naj začnem to pismo. Čedno je že, da ti tega ne morem povedati v obraz. Ne vem, zakaj sploh pogrevam stvari, ki so se zgodile pred 30 leti, vendar čutim, da imaš pravico izvedeti. Upam, da ne boš preveč šokirana in vznemirjena, za vsak slučaj pa se prej usedi.
Morda bo to pismo pojasnilo nekatere moje vzkipljive izbruhe, vsekakor to ni izgovor za izpade, ki niso povezani s to temo. Mogoče si opazila, da včasih postanem nervozna, živčna ali preprosto nezainteresirana, ko govoriš o nekaterih najinih sorodnikih. Nemara si tudi zaznala, da sem zelo občutljiva na tematiko zlorabljenih otrok. Verjetno se spomniš mojega komentarja ob prihodu sosedove ženske s 3 mladoletnimi deklicami. Rekla sem: »Dobra je, da si upa.« Mislim, da vsi dobro vemo, kako se je zgodba končala – s spolno zlorabo otrok in (pre)kratko zaporno kaznijo.
Včasih ljudje niso taki, kot se kažejo navzven. Velikokrat rečeš, ko o kom izveš kakšno nepričakovano slabo novico, da je storil kakšno zlo dejanje, da česa takega si pa ne bi mislila o tej osebi oziroma: »Jaz pa sem ga imela za tako v redu človeka.« Res se mnogokrat zmotimo pri naši presoji. Na žalost ti moram sporočiti, da se motiš tudi glede najinega sorodnika, mojega bratranca po tvoji strani.
Res srčno upam, da sem bila edina žrtev in da ga je po teh 2 dejanjih tovrstna sla minila. Naj ti pojasnim, kaj se je zgodilo, kolikor se spomnim. Tega si nisem izmislila, niti se nisem spomnila danes. Od dogodka dalje sem vedela in se krivila za svojo naivnost, neumnost, neodgovornost in perverznost. Očitala sem si grešnost in umazanost. Sram me je bilo iti k prvemu obhajilu, ker sem se zavedala, da sem že grešila, pri verouku pa so rekli, da lahko božje telo sprejmejo le tisti brez greha. Naj poudarim, da hvala bogu nimam slabih izkušenj z duhovniki. Verjetno sem celo uro hodila sem in tja pred našo staro hišo kot tisti Baltazar iz risanke in razmišljala, kaj naj storim. Ali sploh imam pravico iti k obhajilu? Mar me bo bog kaznoval? Kaznoval zaradi greha in kaznoval zaradi grešnega prejetja čistega božjega telesa. In zamolčala sem grozen greh – nepojmljiv. Tako grozen, da ga nisem mogla niti izustiti, kaj šele javno priznati. Mislim, da nisem niti poznala primernih besed za opis takega dejanja.
Ko se je zgodilo, sem bila stara okrog 5 let, ne vem natančno. Šli sva na obisk k botrici, vedve sta se kot ponavadi pogovarjali v kuhinji, meni pa je bilo dolgčas in sem se malo potikala naokoli. Odšla sem raziskovat skedenj nad hlevom. Mislim, da sem nabirala marjetice. Seveda nisem nikogar pričakovala tam. Tam je sedel 10 let starejši bratranec in dejal, naj pridem naprej. Nič hudega sluteč sem tudi šla, nakar mi je pokazal pornorevijo. Tega se ne spomnim natančno. Dobro pa se spomnim, da mi je nazorno pokazal svoje genitalije, zahteval, da ga otipavam po udu, mi odprl zadrgo na mojih kombinezonskih hlačah in otipaval oz. se drgnil ob moje spolovilo. Potem ne vem več, spomnim se le, ko mi je zopet zaprl zadrgo. Mislim, da sem jokala in da me je bolelo mednožje. Megleno se spominjam, da mi je rekel, da ne smem nikomur povedati, tudi če komu povem, mi nihče ne bo verjel, in da mi bo zaradi laži zrasel nos kot Ostržku.
Tudi drugič sem naivno »padla na foro«. Ne vem, ali sem prvič ali drugič nabirala marjetice in mu podarila šopek – tega se ne spomnim čisto jasno. Vem le, da sem stala pri vratih, nakar me je povabil noter. Ko sem še kar nemo stala, je ponovil, naj pridem, da mi ne bo nič naredil. In jaz, neumnica, sem mu verjela, dala sem mu še eno priložnost. Resnično sem mislila, da je mož beseda, saj je bil videti tako iskren. Proti njemu sem se pomikala kot v počasnem posnetku. Ko sem prišla bliže in je spet nekaj poskušal, sem se z njim pogajala, naj me ne otipava. Dejal je, da ne bo, naj samo jaz njega. Sodeč po njegovem ogabnem sopenju je bil zadovoljen s kompromisom. Še dandanes ne morem poslušati moškega dihanja ob spolni igri. Na koncu mi je spet zapovedal, da ne smem nikomur povedati.
Če se prav spomnim, sem po prvem dogodku molčala. Ko sva se vozili z avtom domov, sem tiho sedela, tam spodaj pa me je hudo bolelo in peklo. Ta del je zelo zamegljen, vendar se mi dozdeva, da sem doma na stranišču na spodnjih hlačkah opazila kri. Hitro sem jih preoblekla in skrila med umazano perilo, saj sem se bala, da me boš okregala, kaj sem počela. Bilo me tako zelo sram! Ko si dajala perilo v pralni stroj, sem samo stala v kopalnici in te nemo gledala. Vprašala si, zakaj te tako gledam, nisem odgovorila, menda sem samo skomignila z rameni – ne vem. Mislim, da ni bilo dolgo tega, kar sva se preselili v blok, dedek je že umrl, oče pa tako in tako ni živel z nama – torej brez zaščite. Ti me nisi mogla zaščititi niti pred stricem Janezom in stricem Lojzetom, ko sta me dražila, sicer ne na tako perverzen način, neugodno pa sem se vseeno počutila. Nikomur nisem mogla povedati resnice. Poleg tega mi je on rekel, da sem sama prišla k njemu, in jaz sem trdno verjela, da sem ga zapeljala. Kljub temu da mi je zagotovil, da je to povsem normalno in to vsi počnejo, sem si dolga leta očitala to napako in se sramovala sama sebe.
Sovražnik velikokrat preži od znotraj ali se skriva v neposredni bližini. Ko sem bila v 5. razredu (stara nekje 11 let) in sem vsak dan prihajala iz šole in čakala na dvigalo, me je vedno gledal tisti veliki debeli stric iz delavnice za ljudi s posebnimi potrebami, ki je bila takrat v pritličju našega bloka. Stal je pred vhodom kot ostali kadilci, če je tudi on kadil, se ne spomnim več. Običajno me je spraševal po očetu, ker je vedel, da nimam stikov z njim. Nekega dne, ko sem čakala na prihod dvigala, me je spet nekaj spraševal in jaz sem vljudno odgovarjala, saj si me ti naučila, da moram vedno lepo pozdraviti sosede in starejše od sebe ter biti prijazna. Naenkrat me je s prstom pobožal po moji levi dojki, če bi temu lahko tako rekli, saj sem bila komaj odraščajoč in v primerjavi s sošolkami zelo slabo razvit otrok. Nato se mi je še režal, jaz pa, majhna kot sem bila, sem samo z grozo zijalo v ogromno brkato gmoto pred sabo in upala na skorajšnji prihod dvigala. Želja se mi je izpolnila in hitro sem skočila noter. Incident se hvala bogu ni ponovil, sem pa vedno imela skrajno čuden občutek, kadar sem srečala tega strica, kar je bilo skoraj vsak dan, nekaj je bilo v njegovem pogledu, ne znam definirati kaj. Še vedno sem lepo pozdravila, saj po tvojem nasvetu ne smemo diskriminirati ljudi s posebnimi potrebami, kar je vsekakor pošteno, vendar se tudi med njimi skrivajo sprevrženci – očitno.
Pri 17-ih sem si zaradi dogodkov, povezanih z bratrancem, v dijaškem domu hotela prerezati žile, a nisem imela dovolj poguma. Bila sem v kopalnici in imela žiletko v roki, vendar se nisem porezala. Psihološko se ti take stvari vtisnejo v podzavest: posledice pa so lahko introvertiranost, kar pomeni zaprtost vase (Mislim, da sem vsaj v OŠ bila vzoren primer takih ljudi. Si se kdaj vprašala, zakaj sem bila v predšolskem povsem normalen in običajen otrok, po prihodu v šlo pa sem se začela vsega in vseh bati, nisem mogla komunicirati, se postaviti zase in si najti prijateljev, bila sem molčeča, sramežljiva, boječa in preresna za svoja leta. Tudi jaz sem za to krivila preselitev iz ruralnega v urbano okolje – iz idilične hiške v naravi zunaj vasi v betonsko blokovsko naselje; krute otroke, nenadno dedkovo smrt …, ampak očitno se je nekaj skrivalo še za tem, kar sem potlačila globoko vase, ker me je bilo preveč sram.); zloraba psihoaktivnih substanc (tudi na tem področju sem bila vzoren primer) itd. V bistvu sem hotela izbrisati spomin na celo OŠ in ta 2 dogodka, saj trezna nisem mogla prenesti bremena. Včasih je intoksikacija samo ščit, da ljudje ne doživijo živčnega zloma.
Promiskuitetno ali antipromiskuiteno obnašanje – morda je tudi to pripomoglo k temu, da nikakor ne morem tvoriti močnejših intimnih vezi in v življenju nisem imela veliko spolnih odnosov. Pri svojih skoraj 36-ih letih še nisem imela resnega razmerja. Preprosto je v meni neka blokada, ki je ne morem preseči – neki nerazložljiv strah. Velikokrat se gnusim sama sebi, se počutim umazano in nevredno ljubezni, dotika, spoštovanja ter nežnosti. Vsake toliko se mi pred oči prikradejo utrinki teh dogodkov – kot nekakšni drobci, nekakšne razbite sličice, vedno takrat ko najmanj pričakujem ali v najneprimernejšem trenutku. Lahko je čisto lep sončen dan, zabavam se s prijatelji in kar naenkrat me spreleti, kot bi raketa priletela v orbito. Potem izgine in se spet pojavi na pisnem delu študijskega izpita ali pred razgovorom za službo.
Pravzaprav ne vem, zakaj ti vse to razlagam. Ne obtožujem te, da nisi opazila in storila ničesar, saj nisi mogla ukrepati, če sploh nisi vedela. Zdaj hočem, da veš, s kom imaš v resnici opravka, in si malo pozornejša na njegovi najstniški hčerki. Upam, da ga to ne vzburja več, če je to sploh možno. Po moje je tako, kot bi se gej poročil z žensko in rekel, da ga moški ne privlačijo več, ali heteroseksualec z istospolno osebo, rekoč, da je zanj zanimanje za nasprotni spol zgodovina.
Ni mi všeč, da se ta človek meni nič tebi nič pojavlja na naši (oz. tvoji) posesti in se moram jaz umikati, ker nimam moči in poguma za soočenje z njim. Tako je bilo, tik preden sem odšla v tujino, prikazal se je z novo partnerico, videla sem ga skozi okno na podstrešju in nisem vedela, kaj storiti, zato sem peš pobegnila domov. In potem se postavi še v vlogo žrtve in ti s solzami v očeh razlaga, kako me je videl na bazenu in ga nisem hotela poznati! Kar je preveč, je pa preveč! Tudi druženje s človekom, ki je prestajal zaporno kazen zaradi spolnega nadlegovanja najstniške pastorke, je zelo sumljivo, saj veš, da ptiči iste vrste letijo skupaj. Če mi ne verjameš in misliš, da sem si vse skupaj izmislila zdaj, obstaja oseba, kateri sem zgodbo povedala že pred kakšnimi 3 leti.
S tem pismom te nikakor ne želim prizadeti ali obtožiti neukrepanja, hočem le, da veš resnico. Spomnim se, da si nekoč izjavila, zakaj žrtve spolni zlorab spregovorijo šele po 20 ali 30 letih, naj raje povejo takoj. Menim, da sem v pričujočem pismu podala odgovore. Napadalec te zmanipulira in misliš, da si sam kriv za tovrstna gnusna dejanja, pogostokrat pa si še tako mlad, da sploh ne znaš opisati, kaj te je doletelo. Pravzaprav si v nekem čudnem šoku, odrevenel, paraliziran, veš, da je nekaj katastrofalno narobe, a pojma nimaš, kaj, poleg tega te napadalec prepriča, da je to čisto normalen pojav, da vsi to počnejo itd., ti pa naivno nasedeš bajki.
Oprosti za to zmedo, nikomur ni treba ničesar govoriti, le izogibaj se ga. Pravzaprav naredi, kar te je volja. Menim samo, da imaš pravico izvedeti, s kom se družiš. Tudi teti ni treba ničesar razlagati. Nočem, da se počutiš slabo, hočem le, da me poskušaš razumeti in me imaš še naprej rada.
Tudi jaz te imam rada.
Tvoja hčerka
#jaztudi, februar 2021