Stara sem bila 17 let, nekaj takega. Začelo se je z nedolžnim sporočilom na facebooku po enem izmed gimnazijskih žurov. Češ, da me je fant tam videl in mu ne grem iz glave. Če bi šla z njim ven. Uporabljal je lažen profil brez slike in prijazno sem zavrnila ponudbo. Pa je sledilo še par sporočil, jaz pa sem jih ignorirala, češ, se bo že naveličal. Kmalu je dodal pol gimnazije in začel na tem lažnem profilu pisati pesmice o meni. Sošolcem se je zdelo smešno, meni pa ne toliko. Sledilo je mnogo zasebnih sporočil, kako ne more brez mene, kako naj pustim svojega fanta, ki me vara, kaj bi mi rad delal (pri tem je nazorno opisoval dele mojega telesa in ob branju mi je šlo na bruhanje, počutila sem se umazano). Napisal mi je tudi, da je prikolesaril do mojega doma in me ni bilo pa sem mislila, da se laže. Kasneje so mi starši povedali, da sta me iskala dva fanta na kolesih. Profil sem blokirala in nekaj časa sem imela mir, nato pa se je po ne vem kakšnem spletu okoliščin blokada izničila, ega še zdaj ne razumem. Na facebooku je bilo takrat pravilo, da ko nekoga blokiraš, to traja 24 ur, nato pa ga lahko odblokiraš in to spet traja 24 ur, preden ga lahko zablokiraš nazaj. Fant je to pogruntal in čakal 24 ur, mi nekaj napisal ter me zablokiral. Dobil je popoln nadzor nad sporočili. Občutek je bil grozen. Sporočila so se vlekla dolgo in na koncu je prišlo do tega, da je oseba dobila opozorilo od uradne inštance. Nato je bil nekaj časa mir. Potem pa se je pri 19ih spet pojavil zvečer, ko sem sama hodila, ponovno iz gimnazijskega žura. Nisem ga videla, kar naenkrat je zvil moje roke na hrbet in imel je tudi nož. Prestrašila sem se in čisto zmrznila, nisem se mogla premaknit, kričat, se branit. Lahko sem samo jokala in čakala, da mine. Takrat nikomur nisem povedala. Podobna stvar se je zgodila še parkrat, preden sem zbrala dovolj poguma in poiskala pomoč (ko so šle stvari že tako daleč, da me je pretepel skoraj do onemoglosti). V začetku sem tudi pri pravnih organih naletela na veliko opazk, ki so me dajale v luč krivca. V kaj sem bila oblečena, res nisem hotela tega, kaj sem rekla, kaj sem naredila?
Ne znam zares opisat občutkov, vse skupaj se mi je gnusilo, sama sebe nisem prenašala. Vsi dotiki, vse besede so me rezale kot noži, vso psihološko izsiljevanje. Kot da bi hotela izjokat vso grozo, ki se je nabirala v meni, vso bolečino, ko sem ga bila prisiljena čutit v sebi. Pa ni šlo. In občutek tega, da ima nekdo drug tvoje telo pod nadzorom, je nekaj najhujšega. Še zdaj imam težave s sanjami, s samopodobo. Komaj tri leta po prvem posilstvu sem uspela povedat najboljšemu prijatelju, ki mi res stoji ob strani. Brez njega me verjetno ne bi bilo več. Počasi se učim živet s tem in se sprejemat. Počasi s pomočjo prijatelja in terapevtke spoznavam, da nisem bila sama kriva, da sem prvič zmrznila. Da nisem sama kriva, da je bil močnejši od mene.