Bil je oče moje najboljše prijateljice, naš sosed. Ujel me je ne hodniku v njihovi hiši in me otipaval. Bila sem v zgodnjih najstniških letih. Zgodilo se je večkrat. Nikomur nisem povedala, niti staršem.
Bil je mož gospe, ki me je čuvala pred vstopom v vrtec. Takrat mi je bil kot drugi oče, zaupala sem mu. Ko sem pozneje prihajala na obiske, me je, ko sva bila sama v kuhinji, prijemal za prsi in hvalil, kako lepo se razvijam. Bila sem stara 11 ali 12 let. Zgodilo se je večkrat. Nikomur nisem povedala, niti staršem.
Bil je moj stric. Moj najljubši stric. V mojem domu me je, ko sva ostala sama, tesno objel, mi roko pritisnil ob svoj ud in mrmral, kako sem pridna ter lepa. Imela sem nekje 12 let. Zgodilo se je enkrat. Nikomur nisem povedala. Niti staršem.
Bil je glasbenik na družinskem praznovanju. Ujel me je na skupnih toaletah, pritisnil ob vrata, otipaval in nasilno poljubljal. Imela sem 14 let. Čez čas sem povedala staršem. Nista me podprla. Ob grožnji s prijavo je oče zabrusil: »Kako pa boš dokazala?«
V vsem tem času sem zaupala le svojemu najstniškemu dnevniku. Pred kakšnim letom sem te dnevnike spet prebirala in naletela tudi na opise teh dogodkov. Ne morem jih več brati, spravijo me v jok. Zgodbe sem zaupala svojemu partnerju in dvema prijateljicama. Lažje je, a pozabiš nikoli – ne dotikov, ne nemoči, ne izdaje s strani staršev.