Imel sem prb. 11 let, še dandanes krivim sebe, po drugi strani pa razumem, saj nisem imel nikogar, ki bi me zaščitil. Zgodilo se je sredi belega dne, z strani vrstnikov. Spomnim se občutka in kako je bilo tam le moje telo, misli in duša ni obstajala. Ponovno se je zgodilo nekaj časa potem. Nikoli nisem povedal nikomur, nikoli niso bili kaznovani, mislim sem, da mi nihče ne bi verjel, družina bi bila jezna name. Jaz se pa pri svojih skoraj 30letih še dandanes bojim ljudi, zaupanja in dotikov. Partnerka je edina oseba, kateri sem povedal in še dandanes je najboljši človek, ki sem jih spoznal. Ne morem 2x reči, da če jih kadarkoli vidim, da se mi ne bi od srdu, jeze odpeljalo.
