Pred leti, ko sem še odkrival svojo spolno identiteto, zaradi svojega izgleda pa sem bil večinoma viden kot lezbijka ali “možača”, sem si našel poletno delo v piceriji v sosednji vasi. Zavedal sem se neprijetnosti, ki pridejo z delom v strežbi na vasi, a sem strankam venomer jasno pokazal, kje je moja meja, in zato večinoma nisem imel posebnih težav. Večinoma.
Rekli so mi, da pride, oziroma kar pridrvi, nekajkrat na leto. Baje je pomagal pri zidanju stavbe, v kateri je picerija, in si jo zato še zdaj rad lasti. Za mizo se je usedel z “vaškim posebnežem” in začel. Najprej me je poskeniral od glave do pet. Njegov ogaben pogled so po celem telesu spremljali mravljinci. Ko sem mu postregel špricar, me je vprašal, če so mi všeč punce. Ko sem mu mirno rekel, da to ni njegova stvar, in poskušal oditi, mi je rekel, da on to ve. Par minut kasneje me je spet poklical k mizi. Perverzno je strmel vame in se božal po mednožju. "Dam ti 300 … 400! Če lahko gledam." Tresoč sem po zavrnitvi njegove ponudbe odšel k sosednji mizi, kjer sta moj bivši sošolec in njegov prijatelj prosila za račun. Vprašala sta me, s čim sem spodbudil tako obnašanje, slišalo se ga je namreč po celi gostilni. Potem sta odšla, ker ju je bilo strah, in me pustila samega z njim, “vaškim posebnežem”, ki mu je edini še kaj zabrusil, in prestrašeno sodelavko v kuhinji.
Že prej je nekajkrat rekel, da ga vzburja misel name z žensko, vendar tega nisem jemal prav resno, dokler ni odšel na WC in mi pomežiknil, 10 minut kasneje pa se mi je za šank prišel zahvalit, da si ga je lahko zdrkal name na stranišču. Zabrusil sem mu, da ob naslednji taki pripombi pokličem policijo, ponovno obvestil šefa, poklical sodelavko, ki je prišla za mano, in ji razložil situacijo, ker je bil že skoraj čas popoldanske izmene.
Bil sem pretresen, travmatiziran, razkurjen, razočaran. Počutil sem se OGABNO. Povedal sem tudi staršem pa najprej dobil očitek v smislu: “Kaj drugim razlagaš, da so ti všeč punce?!”
Še do danes nisem ničesar prijavil, pa imam še nekaj podobnih izkušenj.
To je ta naša "šuti i trpi" mentaliteta, ko te je bolj strah družbene stigmatizacije kot pa storilca. Ker si revež pač ne more pomagat, ko se prebudi njegov nagon. Samokontrola in spoštovanje telesne integritete drugih je pač izven njihovega faličnega razumevanja.