Vsi kriki na pomoc so bili moji mami premalo,da bi me zascitila.Se vedno se spomnim kako me je otipaval vse povsod pa vendar ni bilo tako grozno,kot tistega dne,ko me je posilil.Nikoli ne bom pozabila kako je prodiral v mene,jaz pa sem jokala.Bilo je tako hudo,da sem sla s custvi ven iz telesa,kot da me je dusa zapustila,kot da je del mene gledal iz strani kaj mi dela.Kako to izgleda ve verjetno samo zrtev,ki je to prezivela.Kljub vsemu kar mi je pocel tri leta,dokler nisem zbezala se ne s petnajstimi leti od doma,kljub temu,da mi mama ni verjela in me poleg vsega se vsak dan tepla,sem se odlocila pravico iskati na sodiscu.Nekaj mi je govorilo,da mora biti kaznovan za vse to in je bil.Hvala Bogu,a kazen je bila premila.Dobil je le tri leta zame in za sestro,ki jo je tudi zlorabljal.Ob taksni kazni nisem cutila zadoscenja,zadoscenje sem cutila,ko sem izvedela,da se je nekega dne smrtno ponesrecila.Za marsikoga nerazumljivo,a jaz sem ob tej kazni zacutila,da je dobil,kar si je zasluzil.Danes,po triindvajsetih letih lahko recem,da sem se s tem naucila ziveti,sprejela kar je bilo,saj vem,da preteklosti ne morem spremeniti in oprostila svoji mami za vse,kar mi je naredila.S pomocjo zenske svetovalnice,kjer sem si poiskala terapevtko,s pomocjo skupine sem prisla do tega,da danes lahko recem,da sem zares srecna,da zivim in da sem na nek nacin hvalezna za vse slabe izkusnje,saj danes vem,da s svojo zgodbo lahko komu pomagam.Zelim si,da bi vse zrtve,zazivele mirno zivljenje in oprostile storilcem,saj bodo one bolj mirno in lazje zivele s tem in to si zasluzimo vsi.
