Moja zgodba je po eni strani drugačna od ostalih, niti ni takšna za prijavit. Po drugi strani je verjetno zelo podobna mnogim. Do pred kratkim se nisem zavedala, da sploh imam takšno zgodbo. Da jo živim. Morda do takrat, ko je v mojo smer priletel lonec s hrano, ki se je raztresla po celi kuhinji, ko je jezen odšel iz kuhinje, pa sem vse počistila jaz. Ali zvečer istega dne, ko je z vso silo brcnil v stol, prav tako v moji smeri in se je stol zlomil. Ko sem kasneje povedala, da se mi to ne zdi sprejemljivo, je rekel, da pretiravam, saj ni nič priletelo vame. In da sem ga izzvala jaz. Ko se zdaj oziram nazaj, opazim en kup majhnih dogodkov, ki tudi niso bili sprejemljivi. Pa me je nekako prepričal, da sem bila jaz povod. Saj se nikoli ne razjezi sam od sebe! Vedno začnem izzivati jaz. Če bi bolj pridno čistila stanovanje, če bi večkrat skuhala kosilo in pospravila za njim, se gotovo ne bi razburjal. To pišem zato, ker ne morem verjeti, da sem se sama znašla v takšnem odnosu in da tako dolgo sploh nisem želela opaziti, kaj se dogaja. Ves čas sem ga sama pri sebi opravičevala, poleg tega sva se imela zelo lepo, ko je bil dobre volje in ko sem jaz naredila stvari, kot je treba. Zadnje dni pa ugotavljam, da ni res, da sem vsega kriva jaz. Da sem vredna spoštovanja in da je moja pravica, da živim v miru. Da sem prišla do tega spoznanja sem potrebovala pomoč drugega, ki je videl, kar jaz nisem. Včasih si tako zatiskamo oči, samo da bi od partnerja dobili ljubezen, da potrebujemo še nekoga, da nam pove, da nismo čudne, da ne pretiravamo in da ne ves čas “nekaj kompliciramo”. Želim si, da bi si čimveč žensk dovolilo videti svojo resnično vrednost ter pogumno odkorakalo od tistih, ki naše vrednosti in lepote ne zmorejo prepoznati.
#jaztudi, marec 2022