Bila sem vesel otrok. V šoli mi je šlo dobro, moja najnižja ocena je bila 3, še teh je bilo samo za vzorec, prevladovale so 4 in predvsem 5. Vse dokler nisem začela obiskovati 4. razreda osnovne šole. Takrat sem ga prvič srečala. Ko sem se vračala iz šole. Rekel je, da čaka otroka, ki hodi v 2. razred in če ga poznam. Tako sva se zapletla v pogovor. Začel me je spraševati v kateri razred hodim, kako se mi zdi, ali je težko in podobne stvari. Pri tem sva se vedno bolj odmikala s ceste na gradbišče, ki je bilo čisto blizu. Nato mi je rekel, da je učitelj, da uči športno vzgojo. Rekel je, da me želi zmeriti kako velika sem, da vidi, če bi bila primerna za športnico. Pričel se me je dotikat čez oblačila. Po prsih, mednožju, zadnjici. Nato mi je slekel hlače in rekel, da želi videti, če imam lepo. Da naj nič ne skrbim, da je to nekaj običajnega, da jih je videl že veliko. Vseskozi se me je dotikal, zdaj že po goli koži, me vrtel, da si me je ogledoval in mi govoril kako lepo imam. Da še nobena ni imela tako lepe. Ter seveda naj bo to najina skrivnost, naj nikomur ne povem zanj in kaj počneva. Vsak dan po šoli me je čakal tam in vsak dan si je dovolil več. Začel je dajati mojo roko na svoj nabrekli ud in se z njo božal. Zadnjič, ko sva se videla, me je posadil na svoj nabrekli ud. Ni penetriral. Drgnil me je ob sebe, dokler mu ni prišlo. Strah me je pomislit kaj bi še lahko bilo, če bi ga samo še enkrat srečala. Takrat sem potem iz šole začela hoditi s sošolkami. Ker so bile v podaljšanem bivanju, sem ostala z njimi še kar nekaj časa po končanem pouku. O tem takrat nisem povedala nikomur. Začela sem postajati odsotna, v šoli so mi ocene padle, začela sem dobivati 2 in 1, čeprav jih prej nisem nikoli. Začela sem se oblačiti kot fant, želela sem imeti kratke lase. Morda bi me tako zamenjal za fanta in me pustil pri miru. Pri 17ih sem se zaupala “najboljši prijateljici”. Ni mi verjela. Pri 19ih sem imela prvega resnega partnerja. Ko sem mu povedala kaj se mi je zgodilo, je bila prva stvari, ki me jo je vprašala, če sem rekla ne. Če sem rekla, da si tega ne želim. Občutila sem sram, krivdo. Da sem za vse sama kriva, ker nisem rekla ne. Ker nisem rekla, da si tega ne želim. Dolgo časa sem to tudi verjela. Imela sem težave s samopodobo, tudi samopoškodovala sem se. Ker se mi je zdelo, da si to zaslužim. Zdaj, pri (starost umaknjena), vem, da temu ni tako. Da krivda ni moja, ampak izključno njegova. S pomočjo zdajšnjega partnerja, pravih prijateljev in terapevtke se mi je uspelo prebiti iz črne luknje. Danes, tudi ko to pišem, brez sramu in občutka krivde povem svojo zgodbo. To, da delim svojo zgodbo pa je nekaj kar moram narediti. Za majhno punčko v meni. Da ve, da je slišana, da je na varnem, da je ljubljena, da je vredna, ter da ni sama.
#jaztudi, marec 2022