#jaztudi zgodba 320

Bilo je pred približno 25 leti. Bila sem v zadnjih najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih. Iz (ime kraja umaknjeno) proti (ime kraja umaknjeno) sem potovala z vlakom. Tik zatem, ko smo krenili z železniške postaje je v kupe, kjer sem bila sama, prisedel moški v kolesarski opremi. Sedela sem ob oknu, on nasproti, diagonalno. Sprva mu nisem posvečala pozornosti. Nakar je pričel s samogovori v italijanščini. Monologi so bili sprva kratki, izmenjavali so se z molkom. Postopoma so postajali vse daljši, zaznati je bilo negodovanje, povišane tone. V meni so se gostili neprijetni občutki. Ko je čez vrata kupeja potegnil zavesi, sem se zdrznila. Nisem pogledovala v njegovo smer, saj sem zaznavala, da želi prav to. Slišano me je strašilo, delalo negibno. Roka, ki se je premikala enakomerno, jačanje s premolki … Moški je masturbiral. Bila je ena sama misel, zdržati v ignoranci in bilo je eno samo upanje, da ne postanem del njegovega perverznega kadra. S trkanjem sprevodnika in njegovim vstopom v kupe sem zajela sapo. Vprašal sem ga, ali so po drugih kupejih prosta mesta in prejemajoča odgovor sem že bila za njim na hodniku. Razgledajoča se po kupejih sem prisedla k potniku, kjer sem čutila, da bom na varnem. Oddahnila sem si. Naslednji trenutek se je na vratih pojavil moški iz prejšnjega kupeja. Bil je glasen, razjarjen. Očitno je bilo, da me je iskal, da sem mu z odhodom/begom pokvarila zadovoljstvo, ga prikrajšala za naslado ali mu uničila načrt polastiti si me …

Leta dolgo nisem potovala z vlakom …

 

#jaztudi, avgust 2021