Vpisala sem se na srednjo šolo kjer so prevladovali fantje. V svojem letniku sem tako bila edina punca.
Bila sem sramežljiva in fantje me niso preveč zanimali, saj sem se jih na nek način bala. Strah me je bilo hoditi po dolgih hodnikih med samimi fanti. Namreč pouk smo imeli razdeljen med dvema objektoma – novejšim in starejšim. Novejši je bil prijeten, svetel in prostoren. Starejši pa mračen z dolgimi hodniki pred učilnicami. Prav nič ni bil prijeten.
Imela sem nekaj “razigranih” sošolcev, ki so jih hormoni metali na veliko. Ostali so bili tipični “piflarji”, saj je šlo za računalniško šolo.
Tako se je vedno našel eden, ki me je ogovarjal z izjavami kot so “ali bi ti meni dala?”. Bilo mi je neprijetno, toda takrat me še ni bilo zares strah.
Strah me je postalo, ko so se komentarji stopnjevali, ko so se začeli nedovoljeni dotiki. Sošolec me je zgrabil za zadnjico, želel mi je potisniti prst v rit ali pa v nožico. Tako so obleke in krila odpadla in nosila sem le še trpežne hlače. Ker vendar moram biti pridna in prijazna, ne smem se preveč izpostavljati, da ne bo kakšen škandal po nepotrebnem.
Zgodba je dobila vrhunec, ko sem nekega dne hodila do učilnice (iz stopnišča proti hodniku kjer je bila učilnica) in je ta isti sošolec prišel za mano s palico in mi jo želel potisniti v mednožje. Od zadaj.
Takrat sem padla ven in sem se začela dreti, da če je normalen. Sošolec se je umiril ampak odločila sem se, da o temu spregovorim. Počakala sem na pouk. Takrat smo imeli predmet, ki ga je učila ženska učiteljica in prepričana sem bila, da bo razumela.
Pred celim razredom sem povedala kaj se je zgodilo in ona,…? Rekla je, da ga očitno mečejo hormoni in da se bo že umiril.
Takrat sem izgubila zaupanje v to, da lahko še kdo drugi poskrbi za mojo varnost in dobrobit. Vpisala sem se na borilne veščine in dobila nadimek “nevarna”.
#jaztudi, februar 2021