Tole sem ravnokar prebrala na spletni strani revije Zarja, avtorica Jelka Sežun:
˝Hecna stvar, nikoli se mi ni zdelo, da spadam med tarče spolnega nadlegovanja, ko pa začneš premišljevati o stvari, se nenadoma spomniš kopice dogodkov, ko so se moški obnašali tako, kot se ne bi smeli.˝
Isto sem premišljevala sama. Nikoli se mi ni zgodila kakšna huda izkušnja, bilo pa je precej dogodkov, kjer so šli moški čez rob primernega vedenja. Pripetili so se, ko sem bila v zgodnjih dvajsetih in danes vem, da ne bi dopustila, da bi šli kar tako mimo …
Šef na upravi, kjer sem opravljala obvezno kroženje v času pripravništva, ki se je neprestano na osladen način (božanje, žgečkanje) dotikal sodelavk in ki so se, ko sem zbegana pogledovala proti njim, ko sem bila na vrsti jaz, le v zadregi in kislo nasmihale.
Možak, s katerim sem v tandemu s padalom skočila iz letala in ki mi je potem, ko je odprl padalo, potisnil v roke komandni ročici, sam pa izkoristil priložnost, da me je zagrabil za prsi. Osupla nad situacijo sem bila hkrati preveč prestrašena, da bi v zraku kakorkoli odreagirala, še danes pa mi je žal, da ga nisem na trdnih tleh sunila v mednožje ali pa se ga lotila na kakšen bolj prefinjen način …
Možak, ki je sedel v letalu poleg mene in s katerim sva začela vljudnostni pogovor in čigar roke so bile kar naenkrat na mojih kolenih …
Možak, s katerim sva šla na hribovsko turo in ki je začel božati moja meča, ko sem bila v skalah pred njim …
Danes bi dobili jasen signal, kje so meje.