Hodila sem v 1.letnik gimnazije, mlada, zavzeta in energije polna mladenka. Pouk smo imeli popoldne, vozači pač in v tistih letih popolnoma odvisni od avtobusov in njihovih šoferjev, ki so ustavljali ali pa tudi ne…Kakor je pač naneslo.
Dopoldne, okrog 11-ure je bil medkrajevni avtobus praktično prazen. Ljudje so izstopali, sama sem morala do končne postaje. Šofer on jaz…Bus je zapeljal na skrajni rob kolodvora…Hotela sem izstopiti, a vrata so ostala zaprta. Je pa vstal šofer…
Ne pomnim veliko, le odrgnjene kože na levem licu, temno rjavih ščetin brade, razparane podloge na zimski jakni in pekoče bolečine na stegnu.
Prehodila sem mesto…, stopala proti šoli, a nisem zmogla čez sivino stopnic. Samo enkrat v 4- letih sem “špricala” pouk…in nikoli več nisem šla na brzi medkrajevni bus ob 11-ih dopoldne…