Spomnim se dogodka, ki se mi je zgodil v četrtem razredu, ko sem bila stara devet ali deset let. Mama mi je dala denar za čevlje in odšla sem v mesto, da bi si jih izbrala in kupila. To so bili prvi čevlji, ki sem jih izbrala brez mamine pomoči, zato sem se jih zelo veselila.
Čevlje sem našla in se z vrečko vračala proti domu. Živela sem v manjšem mestu, kjer smo se vsi poznali. Starši me niso strašili s hudobmimi strici, najbrž pred toliko leti to še ni bilo v navadi, bila pa sem zelo odprt, zaupljiv in radoveden otrok.
Med potjo proti domu sem prečkala eno od ulic, v kateri je stal avto, v njem pa starejši moški. Spustil je šipo in mi pokazal, naj se mu približam. Mislila sem, da bo vprašal za pot, zato sem se avtu približala … moški je v avtu masturbiral, z glavo je nakazal na svoje mednožje. Hitro sem odšla naprej, nisem bila daleč od doma. Še danes se spomnim vonja v tistem avtu in mi gre na bruhanje.
Čevljev nisem marala nositi. Mami ni bilo jasno, zakaj, saj sem jih vendar izbrala sama. Povedati pa se ji tudi nisem upala, kaj se je zgodilo, saj sem vedela, da bo jezna, ker sem pristopila k avtu. Mislim, da sem imela srečo, da me ta izkušnja ni huje zaznamovala – razen tistega vonja nimam drugih spominov.