Mislim, da ni ženske, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju počutila izpostavljeno, izkoriščeno, ponižano – ker je ženska. Niti ene brez slabe izkušnje, niti ene brez spomina, ki ga skuša potlačiti.
Ko sem imela 11 let, sva z očetom šla na kopališče. On plavat dolžine, jaz se namakat v termalni bazen. Po nekaj minutah se je v tega pridružil starejši moški, neznanec, in se postavil v vodo prav zraven mene. Bila sva edina. “Lepe prsi imaš,” so bile besede, ki so se mi takrat vžgale v misli, ko jih je izrekel iznenada, besede, zaradi katerih sem se potopila v vodo do nosu in odmaknila, saj mi je bilo preveč neprijetno zapustiti sobo, ker bi me zunaj vode lahko opazoval in počutila sem se ostudno, ostudno, ostudno, dokler zaradi mojega (ne)odziva ni odšel on.
V prvem letniku srednje šole sem skoraj spala s fantom, ki mi je bil všeč. Skoraj, ker me je bolelo in sem ga odrinila stran. Postal je jezen. “Daj no, kaj naj drugače rečem frendom.” Smešno, kako si ljudje neke stavke zapomnimo desetletja, čeprav takrat nismo razumeli, kaj je v njih narobe. Nisem razumela, počutila sem se krivo, ker mu ne dam, kar želi.
Pri petnajstih, leto kasneje, sem šla na svojo zadnjo hišno zabavo v življenju. Oblekla sem malo spogledljivo srajco, zaradi česar sem nosila občutek krivde še dolgo po tej noči. Tam sta bila fant iz zgornje zgodbe in njegov prijatelj.
Potrebno je razumeti, da ima najstnica koncepte ljubezni, spolnosti in patriarhata prej nerazčiščene kot ja. Slinavec mi je bil še vedno všeč in še vedno sem nosila neko breme zaradi situacije, ki sem jo prekinila leto nazaj. V meni mu je s krivdo uspelo zgraditi občutek dolžnosti. Ko sva se poljubljala na kavču med ostalimi na zabavi, sem se počutila varno in pripravljeno. Zato sem se odzvala pritrdilno, ko je predlagal, da greva na samo. Ko je za nama prišel tudi njegov prijatelj in v spalnici zaklenil vrata, je varnost nekam izpuhtela.
O situaciji nisem spregovorila, še manj o podrobnostih dogajanja. Zato me čudi, kako imam še dolga leta za tem v spomin vžgane odlomke groteske, ki sta jo takrat spisala name, vame. Spomnim se moči, s katero je en držal moje roke, medtem ko je drugi raziskoval, kako “izgleda devica”. Spomnim se ogabnega okusa potu in občutka slabosti, ko mi je moja “simpatija” v usta tiščala spolni ud in spomnim se smeha drugega, ko se je moje telo upiralo, da bi ga sprejelo vase. Spomnim se žaljivk in načina, kako sta govorila o meni, kot da me ni tam. Spomnim se, da sem se takrat prvič počutila zares nemočno.
Status kurbe se me je držal do konca srednje šole in verjetno bi se me še naprej, če se bivših sošolcev ne bi izogibala. Zgodba o “zabavni punci” se je razpasla dovolj hitro in dovolj daleč, da pred predatorji nisem imela miru, dokler nisem odpisala mature in zbežala v Ljubljano. V resni in ljubeči zvezi sem zdaj peto leto in boli me, da fantu nisem zmožna razložiti, zakaj med seksom včasih bruhnem v jok.
Pa da o mini vsakdanjih odvratnih situacijah sploh ne bi. Ste opazile, kako moški, s katerega očmi se srečate na cesti, vedno čaka, da bomo me umaknile pogled? Tu se začne.