Stara sem bila 6 ali 7 let, ko se je začelo. Zlorabljal me je oče, kadar sva bila sama doma. Mama in 2 brata nič ne vedo o tem. Sram me. Tudi danes, ko imam 44 let me je sram spregovoriti o tem. Šele sedaj, 1 leto po očetovi smrti, se upam skrito spregovoriti. Kot otrok nisem spregovorila, ker sem vedela, da bom razdrla družino in da bom kriva jaz. Zato sem ostala tiho. Ko sem bila stara 20 let in sem pričela dobivati plačo, se je po krajšem premoru zgodilo – ponovno. Odločila sem se, da grem. Naslednje jutro, sem vzela kovček in psa, ter odšla. Nekaj dni sem spala pri prijateljici, potem pa sem se selila po različnih najemnih sobah. Nisem imela denarja za najem stanovanja. Mami sem samo sporočila, da očeta nočem več videti. Resnice ji nisem mogla povedati. Rekla sem, da me je oče udalil in da tega ne bom več prenašala. Brata me nikoli nista vprašala kaj se dogaja. Imeli so me za razvajenko. To je težko breme in mislim, da ga sorodniki niso pripravljeni nositi s teboj. Dovolj imajo svojih težav. Še vedno ne verjamem, da ti drugi lahko pomagajo. Vse je na tebi – žrtvi. Prav pa je, da o tem govorimo več in da se bodo storilci mogoče ustrašili, da bo njihova žrtev spregovorila.
