V šestem razredu osnovne šole sem dobila prvo trojko pri matematiki in moji mami se je zdelo bolj pametno, kot da bi se z mano učila, poiskati inštruktorja. In ga je. Njenega znanca, ki je že bil vržen iz nekaj šol, kjer je delal kot učitelj, zaradi spolnega nadlegovanja in ki je nasplošno veljal za takega. Še zdaj mi ni jasno, zakaj me je mama peljala k njemu oz zakaj bi sploh bila s takim človekom v navezi. Sicer je namreč veljala za veliko zaščitnico žensk in otrok. Predvidevam, da je mislila, da pač meni ne bo storil hudega, ker se poznata.
Začelo se je zelo kmalu. Ker smo se poznali, tudi z njegovo hčerko, sem imela poseben “privilegij”, da so inštrukcije potekale v hčerkini sobi. Seveda je dostikrat tudi ni bilo doma. Konstantno mi je lezel pod majico, me otipaval, neprimerno komentiral. Bilo mi je skrajno neprijetno, grozno, še zdaj se spomnim nagravžnega občutka njegove roke in predvsem občutka nemoči. Ko sem čez nekaj časa, ko sem bila malo starejša, enkrat obelodanila doma, da tja ne mislim več hodit, ker se dogaja, kar sem opisala, mi mama ni verjela. Obtožila mi je, da se mi samo ne da učiti. Še danes ne vem, kaj je huje, to kar je počel inštruktor (s tem, da je moral to početi ogromno dekletom pred in v puberteti) ali to, da mi lastna mati ni verjela. Naj tudi povem, da mi nikoli ni bilo do učenja več in da je moj uspeh v šoli strmo padal.
Žal mi je, da nisem bila starejša, da bi ga prijavila. Še par let nazaj sem razmišljala, da bi vseeno šla na policijo, vendar sem slišala, da je že star in senilen, zato sem se premislila in samo upala, da obstaja bog oz.nekdo ali nekaj, kar mu bo vrnilo vse, kar je hudega storil toliko dekletom.