Ko na vaši spletni strani prebiram vaše povabilo k razkritju svoje izkušnje s spolnim nasiljem in se zavem, da je mojih izkušenj več kot zgolj ena, se vame spet priplazi dobro znana misel, da je bilo mogoče z mano nekaj narobe, da so se moški tako pogosto obregnili obme. A zdaj, pri oseminpetdesetih, jo znam mirno odgnati in si reči, da sem mogoče le malo bolj občutljiva za tako nasilje, ki me je vedno motilo. Ker je to početje družbeno tako sprejemljivo, pogosto sploh ni zaznano kot nasilje. Če pa že je, ga znamo ženske skriti v kak temen kotiček duše, da nas ne moti preveč.
Ko sem se namreč že pred časom o tej temi pogovarjala s svojimi prijateljicami, je skoraj vsaka imela kaj povedati. Ob eno, ki se je v osnovno šolo vozila z javnim avtobusom, se je vedno drgnil isti moški. Drugo je v njenem lastnem stanovanju otipaval stric, medtem ko sta skupaj čakala, da se njena mama vrne iz službe. Tretja mi je pred kratkim zagotovila, da se njej kaj takega ni dogajalo. Ker pa sva bili v gimnaziji sošolki, nisva potrebovali dolgo, da sva ugotovili, da je tudi njo profesor geografije med podajanjem učne vsebine osladno božal po roki. Kasneje se je spomnila tudi tega, da se je njen stric pri skupnem delu na kmetiji vedno potrudi stisniti se k njej na vozu. Oboje se ji je zdelo gnusno, a je oboje potisnila nekam globoko vase in živela v prepričanju, da se to dogaja predvsem tistim, ki izzivajo.
Lahko priznam, da sem se tudi sama imela težave spomniti se vseh neprijetnih dogodkov, a so ob branju pripovedi drugih žensk, ki so bile pred kratkim objavljene v Mladini, eden za drugim prikukali na plano.
1. V času osnovne šole sem se v glasbeno šolo vozila z vlakom. Pogosto je v vagon vstopil moški, se nekako prerinil na sedež nasproti mene, se usedel in se s svojimi koleni dotikal mojih. Nič več kot to, a počutila sem se ujeto, preganjano, napadeno, pa tudi negotovo, saj ni nihče od ostalih sopotnikov opazil, da bi bilo kaj narobe. Nisem se premaknila ali zapustila sedeža, saj z vlaka tako ali tako nisem mogla in lahko bi mi sladil kamorkoli, tudi na manj obljudena mesta. Nisem si želela biti kjerkoli sama z njim. Nekoč se je žal ravno to zgodilo. Na poti iz glasbene šole domov sem sedela v praznem delu vlaka. Prišel je, a se ni usedel nasproti mene, temveč v naslednjo vrsto na sedež na nasprotni strani vagona. Potem se je ulegel, odpel razporek na hlačah in izvlekel spolovilo. Nisem želela gledati vanj, a sem s kotičkom očesa to opazila. K sreči je bil vlak že tako blizu moje izstopne postaje, da sem odšla na hodnik in izstopila. Mlajši brat mi je povedal, da je ta moški oče njegove sošolke. Nedolgo za tem dogodkom je umrl. Ko sem izvedela za to, sem si oddahnila.
2. V osmem razredu sem se iz domače vasi prvič sama odpeljala malo dlje od doma, na Jesenice. Na poti z vlaka, čez peron in skozi čakalnico, pa tudi na cesti so za mano žvižgali moški in mi »dobacivali«. Moj prvi samostojni izlet v mesto je bil pokvarjen. Bilo mi je skrajno neprijetno. Spet sem se počutila ujeto in napadeno. Jesenicam sem se nadaljnja štiri srednješolska leta izogibala.
3. Po zaključku osnovne šole sem se odpravila na šolsko taborjenje na morje. Bili smo razigrani. Večino časa smo preživeli ob plavanju in skakanju v vodo. Z nami sta plavala tudi učitelj telovadbe in mož profesorice slovenščine. Naenkrat me je učitelj telovadbe v vodi prijel za dojko. To ni bil slučajen dotik. Zato sem se odrinila iz vode in mu prisolila klofuto. Sama nisem več imela težav z njim, sem pa bila od te izkušnje dalje bolj pozorna na to, kaj se dogaja in opazila, da se oba moška še naprej igrata podvodne igrice s tabornicami. Njuni ženi nista opazili ničesar oziroma vsaj videti je bilo tako.
4. Učitelj telovadbe na gimnaziji in trener atletike me je nekega popoldneva na treningu na stadionu poklical k sebi, češ da mi mora nekaj povedati. »Sanjal sem, da sva midva spala skupaj,« mi je dejal. Po pravici povedano, se mi je prvi hip zdelo, da to ni nič takega, ležati in spati skupaj. Njegov pogled in muzanje pa sta obetala nekaj drugega. »Ali ste to povedal svoji ženi? Njo bi to utegnilo bolj zanimati kot mene,« sem dejala in jezna odšla. Najin odnos je bil od takrat dalje korekten.
5. Spomladi v prvem letniku gimnazije (maja ali junija 1975) smo se ponoči s kombijem vračali z atletskega tekmovanja. Prosila sem, da me odložijo v bližini železniške postaje, od koder bi se domov odpeljala z vlakom. Na postaji sem ugotovila, da je zadnji vlak že odpeljal. Ker se mi železniška postaja ni zdela posebno varen prostor, sem kakšen kilometer od postaje našla sadovnjak, se ulegla pod drevo in utrujena zaspala. Proti jutru so me zbudile živali, ki so hodile mimo mene. Vstala sem in se v jutranjem mraku odpravila proti železniški postaji, da bi ujela prvi jutranji vlak domov. Ko sem vstopila v čakalnico, sem tam opazila dva moška, ki sta ležala na dolgih klopeh. Nekaj mi je dejalo, da moram ta prostor nemudoma zapustiti, zato sem se obrnila na petah in stekla v mrak. Tudi onadva sta opazila mene in se pognala za menoj. Ker nisem imela veliko časa, da se skrijem, sem stekla čez cesto in ozko parkirišče pred železniško postajo, zavila za velik kamion s prikolico, ki je stal ob robu parkirišča in se vrgla v visoko pomladno travo na pobočju pod parkiriščem. Tam sem tiho obnemela in čakala. Moška sta pritekla iz postajnega poslopja in ker me nista videla, sta tekla do mosta čez reko in po njem do glavne ceste na drugi strani reke. Potem sta se vrnila proti železniški postaji in se na glas čudila kam neki sem lahko izginila. Ko sem poslušala njun pogovor, mi je postalo jasno, kaj bi se zgodilo z mano, če bi me ujela oziroma našla. Da sem takrat odnesla celo kožo se imam zahvaliti lastni intuiciji, zbranosti, hitri reakciji in hitremu ter gibčnemu telesu, kar vse mi je omogočilo, da sem se lahko pravočasno skrila. V skrivališču sem počakala vse dokler nisem zaslišala, da se železniški postaji približuje vlak, s katerim sem se nato odpeljala domov.
6. Profesor geografije v gimnaziji je imel čudno navado, da se je med predavanjem sprehajal med šolskimi klopmi in božal dekleta. Zaradi tega smo se dekleta dogovorila s fanti, da se usedemo na notranjo stran klopi, fantje pa so se posedli po zunanji strani. A to ni pomagalo. Profesor se je pririnil do nas in nas gladil po rokah in vratovih ali pa se je drgnil ob nas. Tako se je nekoč pririnil do mene in me začel božati po vratu. Bilo mi je neprijetno in bila sem jezna, ker sem se usedla v sredino prav zato, da se mi to ne bi zgodilo. Zaradi tega sem se odločila, da bom temu poskušala narediti konec. Ker so vse druge sošolke to njegovo početje tiho prenašale oziroma tiho upale, da se to njim ne bo zgodilo, sem se odločila, da bom poskušala z glasom doseči, da preneha. Ker se mu nisem upala kar naravnost zoperstaviti, sem dajala: »Tovariš, nimam!« »Česa nimaš?« me je vprašal. »Verižice. Saj njo iščete, ali ne?« sem mu odgovorila. »Oh, ne , ne,« je zamrmral, se izmotal med klopmi in me za vedno nehal nadlegovati.
7. Nekega dne sem, mlada gimnazijka, slonela ob ograji sosedovega vrta od koder je bil dober razgled na vaško nogometno igrišče in opazovala fante pri igri, ki sem jo še pred kratkim z njimi igrala tudi sama. K meni je pristopil sosed, starejši moški, oče mojega otroškega prijatelja in mi razložil, kaj vse in kako dolgo bi delal z mano in kako bi pri tem uživala. Najprej nisem mogla verjeti ušesom, nato sem se obrnila in brez besed odšla. Ostal mi je občutek opolzkosti, besed samih se ne spominjam več in spomin na njegov brezsramno režeči obraz.
8. Kadar sem se na študij v Ljubljano vozila z zadnjim nedeljskim vlakom v zgodnjih nočnih urah, se je včasih kak moški v napol praznem vlaku, kjer bi se lahko usedel kamorkoli, usedel na sedež nasproti mene in strmel vame. Bilo je neprijetno in nadležno.
9. Na prednovoletni zabavi (nekje konec 1980-ih ali v začetku 1990-ih) sem bila z vrstnikom iz skladišča dogovorjena, da me po zabavi odpelje domov. Naenkrat pa sem bila seznanjena z dejstvom, da me bo domov odpeljal predstojnik, na lastno željo. To hierarhično prerivanje ni obetalo nič dobrega, a sem ga vljudno sprejela. Ko je v bližini mojega doma ustavil avto in sem se želela posloviti, je izrazil željo, da bi pri meni spil kavo. Ker sem vedela kaj bi to lahko pomenilo in mi do tega ni bilo, sem mu dejala, da žal nimam kave, se mu prijazno zahvalila za vožnjo in mu zaželela lahko noč. Čez nekaj časa je izjavil, da bom jaz lahko napredovala samo preko njegovega trupla.
10. Pred kratkim sem od soseda najela garažo. Ko sem se oglasila pri njem, da bi podpisala pogodbo in mu plačala najemnino, me je povabil v svojo spalnico. Povedala sem mu, da me to ne zanima. Taka ponudba se mi zdi neumestna, nadležna in neprijetna.
Kot sem že prej omenila, se mi vedno bolj zdi, da je celotna družba prepojena z nespoštovanjem do žensk, če že ne s sovraštvom do njih. Če se lahko ob knjigah Milene Miklavčič zamislimo nad tem koliko odkritega in dejavnega sovraštva do žensk je bilo v družinah nekega minulega obdobja, pa si moramo priznati, da se prav veliko tudi v modernejših časih ni spremenilo. Od filma Tistega lepega dne pa do nedavnega planiškega javnega nadlegovanja televizijske poročevalke si moški predstavljajo, da je svet in z njim vred ženske namenjen njim in njihovim potrebam. Včasih jim ta njihov nazor uspe zaviti v celofan, velikokrat pa se na tak ali drugačen način pokaže v vsej svoji bedi tudi v obliki nadlegovanja.
Želim vam obilo uspeha pri raziskovanju teh tem.