Že skoraj desetletje se sprašujem, če sem sploh doživela spolno nasilje ali le pretiravam in lahko rečem le “fantje bodo pač vedno fantje”. Ko sem bila stara 15 let, sem dobila prvega fanta. Vse se je zgodilo tako hitro. Nekajkrat sva si pisala in že prvič, ko sva se dobila, je rekel, da sedaj, ko sva skupaj, pa morava začeti razmišljati o spolnem odnosu. Naslednjič, ko sva šla k njemu, me je začel otipavati po intimnih predelih, kar mi ni bilo prijetno, a nič nisem rekla. Upala sem, da bo sam od sebe opazil, da mi ni do tega. Pa ni. Ali pa mu je bilo vseeno. No, potem je nekajkrat rekel, da moram imeti z njim spolni odnos, sicer si bo moral poiskati kakšno drugo punco. Saj niti ne vem, ali sem bila le slepo zaljubljena (čeprav se danes sprašujem, kako sem bila lahko zaljubljena v takšnega fanta) ali pa sem mislila, da so vsi takšni, ker ga niti nisem mogla z nikomer primerjat. Potem se je odločil, da me bo izsiljeval na drugačne, bolj prefinjene načine. Ko sem bila pri njemu na obisku, je ves čas igral računalniške igre, jaz pa sem čakala, da bova kaj skupaj počela ali se vsaj pogovarjala. Ko sem ga prosila, naj že preneha igrati, je rekel, da lahko seksava, če ne pa bo igral naprej. No, v nekem trenutku si je očitno zelo zaželel oralnega seksa, zato mi je rekel, naj se pripravim. Prosila sem ga, če lahko to poskusim prihodnji teden (samo želela sem si prestavit to) pa je rekel da ne, da ne bo več čakal. Slekel se je in gledala sem njegov trd penis, ki je bil še veliko večji od povprečnega, kar me je takrat še dodatno prestrašilo. “No, daj ga v usta” mi je rekel. Nisem želela, vendar se niti nisem preveč upirala. Malce sem bila otopela. Še nekajkrat je zelo jezno skoraj že kar zahteval, počasi sem se prav nerada malce sklonila, nakar me je prijel za glavo in me močno potisnil na svoj penis, da sem pričela z oralnim seksom. Spomnim se, ko sem odhaja domov in sem na postaji čakala avtobus. Imela sem solzne oči, vendar sem se prepričala – no, še prepričala se nisem, kar takoj sem “vedela” – da je to nekaj povsem običajnega, na ta način mi tudi izkazuje svojo ljubezen, ker je na drugačen način najbrž ne zna ipd. Kmalu potem sem spet izbirala med tem, da ga gledam, kako igra računalniške igrice ali pa z njim seksam. Že prav naveličano sem rekla “no, pa dajva seksat”. Rekel mi je naj se slečem. In sem se. Še vedno je igral igrice. Ko je končal s tem, si je nataknil kondom in prodrl vame. Bolelo me je. Saj je bilo kmalu konec in potem mi je rekel “no vidiš, kako je dobro”. Sploh nisem imela nobenega občutka. Potem je od mene zahteval, da sem vsa pobrita, ker če ne bom, ne bova seksala. Niti ne bova počela nič drugega. Potem si je želel, da bi kupila kakšno seksi spodnje perilo, vendar nisem. Zatem je imel pa že bolj čudne želje, kot recimo želel je skupaj zašiti mojo vagino, kupiti veliko spolnih igrač itd, česar nisem želela – nasprotno, take stvari so me in še vedno v meni vzbujajo le strah. Pri njemu sem doživljala predvsem psihično nasilje, vendar mislim, da je bilo prisostno tudi spolno. Pa tudi fizičnega ni manjkalo. Vse je bilo dobro, ko sem ga zapustila. Sem mislila, da sem se ga rešila. Saj sem se ga res, ampak nisem pa se rešila nezaupanja in strahu, ki ga imam danes, ko sem stara 24 let, še vedno. Pri vsakem naslednjem partnerju, ki ni bil popolnoma nevsiljiv, sem dobila občutek, da me sili v nekaj, kar sicer želim, ampak nočem, da me sili. To me je začelo odbijati in tudi pri dolgoletnem partnerju, ki sem, ko me je več kot enkrat prosil, da mu ustrežem pri spolnem odnosu, začutila nezaupanje, strah in manjvrednost, z njegove strani pa neko skoraj nevidno vsiljevanje, kar me je spodbudilo do tega, da spolnega odnosa nisem želela več nikdar. Še danes je tako, saj kadarkoli spoznam kakšnega moškega, v mislih ne analiziram njegovega karakterja, videza ali česarkoli, vendar ga le umestim na lestvico vsilijivosti. In če je že čisto malo vsiljiv (oziroma ga jaz vidim tako, pa v resnici morda sploh ni), mi je v spolnem odnosu z njim res neprijetno ali pa se v to sploh ne spuščam.
