Ob vseh zgodbah, ki se zadnje čase pojavljajo v medijih, sem se odločila, da osvetlim svojo izkušnjo. Lahko bi
vam razkrila tisto iz izrazito tradicionalno patriarhalno naravnanega kolektiva, v katerem sem pristala pred leti
(in zdržala vsega štiri mesece, saj nisem mogla več prenašati za druge povsem samoumevnih pogledov na vlogo
ženske), morda kakšno izkušnjo z mizoginimi profesorji na katoliški šoli, lahko bi šla še dlje in spregovorila o
dolgoletni izkušnji z učiteljem – pedofilom, ki je mojo takrat še porajajočo se ženskost zatrl do te mere, da sem
si jo šele dolga leta kasneje po težkem boju izborila nazaj. Vse to bi bile zgodbe, ob katerih bi bralci sočutno
prikimavali, se čudili teži podrobnosti in točno vedeli, koga obsojati in zakaj. Črnobele zgodbe torej, z jasnimi
krivci in žrtvami. Prav je, da se govori o njih, a takšne zgodbe ne sprožajo polemik. Problemi se začnejo z
manjšimi prigodami, mimobežnimi pripombami in opazkami. Navadimo se jih, začnejo se nabirati in, preden bi
trenil, stopnjujejo v katero od tistih težje spregledanih zgodb.
Začne se skoraj nedolžno. Z roza oblekicami in navodili, da za vraga ne sêdi tako na široko. S toleriranjem
razgrajanja sošolcev in bratov (takšni so pač fantje), prenašanjem nadlegovanja (poskusi potrpeti, a ne vidiš, da
je zaljubljen vate), z opazkami o dolžini krila ali oprijetosti hlač. Sama sem večino tovrstnih pripomb prejela
prav od žensk. Naše mame, stare mame, tete, kolegice, znanke, naključne mimoidoče gospe – se vtaknejo v
vsak detajl: od barve šminke, globine dekolteja, frizure, načina komuniciranja z nasprotnim spolom … Punce ne
žvižgajo. Punce niso toliko za tehniko. Fantje ne marajo glasnih punc.
Na tej točki marsikatera odpade. Upornica, razočaranje vse družine. Ostale se večinoma uspešno ukalupijo in so
pripravljene na svojo vlogo neproblematične stranske igralke – če želiš igrati v moškem svetu, se moraš
obnašati tako, kot se od tebe pričakuje. Sicer si hitro označena za »eno od tistih lezbijk, feministk – saj veš, kaj
mislim«, kot se je zadnjič izrazil eden od mojih kolegov. Z dolgoletnim treningom tako niti ne treneš več z
očesom, ko poslušaš seksistične, opolzke pripombe. Meja sprejemljivega je v naši družbi postavljena izjemno
nizko. Miška mala, to mi deli.
Pa bolijo, še kako zabolijo vse te pripombe. Kolegičino namigovanje, zakaj nosim tako kratka krila – in
komentiranje, katere od sodelavk imajo po njenem mnenju premalo seksa. Žvižganje in hupanje avtomobilov,
ko se odpraviš na tek. Uuu, kakšne nogice. Ne, dragi moški, to ni kompliment. Si predstavljate, da bi na vsako
tako pripombo reagirala tako, kot čutim, da bi morala?
Z reakcijo na tovrstno dogajanje tvegaš izstop iz te družbe. To pa si iz finančnih in socialnih razlogov le
redkokatera ženska lahko privošči. Zato spregovorimo le v izjemnih primerih. Še ena žrtev prej omenjenega
pedofila na primer še vedno tišči svojo zgodbo v sebi, saj ne more tvegati besa tega v očeh javnosti tako
uglednega družinskega moža. Ona, nezaposlena in neporočena. Pozornost je vedno uperjena v žrtev: jo žene
maščevalnost? Zavist? Je zgolj nezadovoljna s svojim življenjem, pa išče krivca za svoje težave? Morda celo ni
tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled? Ali – kar je včasih ravno tako težko prenašati – občutek, da se vsem
smiliš.
Ne, zato smo ženske raje tiho in boj prepuščamo drugim. Tega so nas naučile naše mame, njih pa njihove mame
in tako dalje, do koder sega ta igra premoči. Ne obsojajte nas, borimo se vsaka zase, korak za korakom, ne na
vseh frontah naenkrat. Lepo bi bilo, če bi stopile skupaj, a za kaj takega potrebujemo aktivno pomoč vseh tistih,
ki trenutno ob seksističnih pripombah sicer povzdignejo obrvi, a ne reagirajo, saj niso namenjene njim. Ki ob
zgodbah o posilstvih, nadlegovanju in nasilju sočutno prikimavajo in odkimavajo, a se žrtev nato zaradi lastnega
nelagodja raje izogibajo. Ker smo lahko jezne, depresivne, nevrotične, problematične – skratka, ženske pač. To,
da sem ženska, je nekaj slabega, me je s svojim zgledom naučila mama. Je imela prav?