Imam enainpetdeset let. V ranem otroštvu sem bila spolno zlorabljena. Sosed me je pod pretvezo naj se pridem igrat z njegovo hčerko, zvabil v stanovanje in … ne bom opisovala, ker ne dopustim, da bi se kdorkoli s tovrstnimi nagnjenji naslajal ob tem.
Mislim, da se je to zgodilo nekajkrat. Kot otrok sem začutila, da to ni prav, a zaradi njegovih manipulacij nisem o tem spregovorila s svojimi starši. Ves čas sem imela občutek, da sem za njegova dejanja odgovorna sama. Sram me je bilo in moja že itak krhka samozavest je bila še bolj izrazita.
Spomnim se dne, ko sem rekla “ne”, a hkrati z občutkom nemoči gledala prijateljico, ki je veselo odskakljala k njemu domov. Mislila sem, da ji bo moj odločen “ne” dal znak za nevarnost. Pred leti mi je povedala, da je bila takrat zelo jezna name, ker se nisem hotela iti igrat tudi jaz. Ko je prišla v njegovo stanovanje, pa je razumela. V kotu dnevne sobe je napol gola stala njegova hči, objokana, s sklonjeno glavo.
Z njegovo hčerko se o tem nisem nikoli pogovarjala. No, ja, enkrat sem poskušala, a je njena reakcija bila jasen znak, da ne želi govoriti o tem. Mislim, da že celo življenje bije bitke s seboj.
Ko sem odrasla, sem doumela, zakaj starši drugih otrok niso dovolili, da se njihove hčere igrajo v stanovanju naše prijateljice. Vsi so vedeli! Vsi starši naše uličice! To je bilo zame veliko razočaranje. Pri dvajsetih letih sem o tem povedala svoji mami. Ni zanikala, a tudi razumela ni. Boleče je bilo, ko sem jo videvala, kako kljub moji izpovedi z njim veselo klepeta in se hihita.
Lahko bi rekla, da živim dokaj “urejeno” življenje. Čeprav sem si vedno mislila, da se od zlorabe iz otroštva lahko ogradim in da res ni nobene potrebe, da življenje podredim tej izkušnji, čutim, kako le ta mestoma buta na plan. Npr: v tem času z OBVEZNIM testiranjem (covid19), ki ga ne morem sprejeti drugače kot še eno nepotrebno prisilo.
#jaztudi, februar 2021