8 let nisem spregovorila o temu z nikomer. Pred mesecem sem to povedala svoji prijateljici. Ona je edina, ki ve za to. Bila sem stara okoli 20 let, leto več ali manj. Ne spomnim se. Po koncu službe sem se dobila s svojo najboljšo prijateljico. Bila je kaka deseta zvečer, mogoče enajsta. Šle sva na pivo. Spila sem polovico velikega piva. Večera se skoraj ne spomnim, razen dveh stvari: potrebovala sem zrak. Obležala sem na tleh zunaj bara, čisto out – po polovici piva. Druga stvar, ki se jo spomnim je ta, da se je en tip poscal name. Tega nisem zmogla nikoli izgovoriti, do meseca nazaj, ko sem se zaupala prijateljici. Še sedaj sem težko to zapisala. Nikoli se nisem počutila tako razčlovečeno, ponižano, nemočno in ogabno kot tisti večer. Nekaj dni po tem, ko sem prišla k sebi, sem dogodek s pijačo (brez omembe scavnice) omenila nekaterim prijateljicam, ki so mi odgovorile, da česar se ne spomnim, ne more boleti. Boli. In je zapisano globoko v meni. Nikoli ne bom pozabila. Obraza tipa se ne spomnim, ampak mu pošiljam sredinca in sporočilo naj se jebe. Ker prvič občutim svoj pogum in moč, da lahko izrazim svojo jezo, svoja čustva ob dogodku, in da se lahko objamem, sprejmem in cenim, ter da si dopovem, da njegovo ravnanje nima nič z mano, da nisem jaz kriva, da se mi je to zgodilo.
