To dogajanje me ni zatravmiralo, zato sem se odločala, ali ga je vredno in primerno zapisati. Nazadnje sem se vendar odločila, da ga zapišem, ker se mi zdi etično sporno in ker mi je dalo misliti, kako bi se počutila, če bi se to zgodilo kakšnemu dekletu, ki bi v tistem trenutku bilo manj psihično stabilno ali bolj ranljivo.
Profesor na agrft, ki je znana osebnost iz sveta kulture, me je več let tekom študija poskušal “zapeljati”. Ni me redno poučeval, me je pa nekoč po neki produkciji povabil na pijačo, za katero sem mislila, da bo izključno kolegialna – za izmenjavo kritik in mnenj, pa je prerasla v spogledovanje in pihanje na dušo. Čeprav sem bila presenečena in malo zgrožena nad tem “pogumom” za prestopanje mej, ker sem se v sebi, v primerjavi z njim, še vedno imela za otroka, mi je na neki ravni vseeno godilo, da sem všeč nekomu, ki je tako “pomemben” in tako cenjen – nisem pa zadeve jemala preresno, ker sem vedela, da gre za osebo, ki je znana po tem, da pogosto zapeljuje študentke. Pijačo sem potisnila iz spomina, ko mi je nenadoma začel pisati – sprva pod pretvezo preverjanja delovnega napredka, potem pa je postopno prehajal v vse bolj “prijateljsko” klepetanje in nato, tekom vsakega pogovora, v zmeraj bolj direktno flirtanje in napeljevanje k seksu. Ponavljala so se tudi vabila na pijače, ki sem jih, tudi iz svoje naivnosti, da vendarle gre za nekakšno prijateljstvo, kar naprej sprejemala. Sami pogovori so mi bili prijetni, so pa tekom večera vedno prerasli v poskuse verbalnega in fizičnega prestopanja mej, katerim sem se vedno nekako diskretno izognila. Kot človek me je vsaj do neke mere privlačil, mi pa kljub temu ti posegi v intimo niso bili prijetni. Povzročali so mi tesnobo. Najbolj sem se bala, da bi me drugi ljudje iz sveta kulture ali drugi študenti videli z njim in me ožigosali za cipo, ki si poskuša s seksom priborit kariero. Občasno je namreč tudi namigoval, da me bo povabil k sodelovanju pri kakšnem projektu, zmeraj ravno prav indirektno, da sem se spraševala, če misli resno, ali je to nekakšna vaba. Bala sem se, da bi nasedla tej emocionalni manipulaciji, imela kaj z njim in se nato počutila izkoriščeno. Vseeno sem se na pijače čutila dolžna hoditi – to vidim zdaj – čutila sem, da moram biti hvaležna, da si je od vseh ljudi izbral ravno mene in da moram prenesti nekaj “nedolžnega flirtanja” in ohraniti njegovo dobro voljo zato, da ohranim to “prijateljstvo” in ta interes, ki ga je tako pomemben človek pokazal zame – iskreno, sem se mu najbolj bala zameriti in potencialno škodovati svoji karieri. Malo je zagotovo bilo v tem tudi nekega plašnega koristoljubja, češ, iz take reči moraš oditi v dobrih odnosih. Druženja so se dogajala na nekaj mesecev v obdobju parih let. Nikoli nisem spala z njim, zmeraj samo pogovarjala in se vsem pretiranim posegom v intimo zmeraj izmaknila. Odnos se je na neki točki stopnjeval do te mere, da mi je pisal, s kom se družim, če mu nisem dovolj hitro odpisala, nenehno poizvedoval, če se s kom dobivam, če sem zaljubljena, če imam fanta, me poskušal čustveno izsiljevati z izpovedovanjem naklonjenosti, ljubosumjem in užaljenostjo. Z druženji sem prekinila, ko sem se zavedala, da je ves čas šlo za neenakovreden odnos, ki me je začenjal obremenjevati in ki je, čeprav me ni nikoli resnično ogrozil, bil v svojem bistvu neprimeren in manipulativen. Ves čas se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi v nekem ključnem trenutku bila dovolj krhka, da se ne bi zmogla izogniti fizičnemu delu odnosa ali pa, da bi se celo navezala, misleč, da ne gre za izkoriščanje pozicije moči.
Trenutno dogajanje mi ni dalo miru in čutila sem, da moram te dogodke zapisati, čeprav ne gre za nekaj, kar bi mi povzročalo žalost. Skrb mi povzroča samo misel, če se je s to osebo enako kdaj dogajalo komu, ki ni imel te sreče, da bi iz situacije lahko odšel neprizadet ali neizkoriščen.
#jaztudi, februar 2021