Počutila sem se, da sem v krogu ljudi z moralnimi načeli, ki jim lahko zaupam in se prizadevajo, da bi bila družba boljša. Posilil me je moški, ki je bil del iste dobrodelene organizacije v katero sem bila včlanjena.
Imeli smo dogodek in tam sva se spoznala. Zdel se mi je simpatičen in prijazen. Ob koncu večera sem sprejela, da grem z njim domov. Ko sva vstopila v avto sva se začela poljubljati in imela spolni odnos. Vmes je začel postajati vedno bolj agresiven. Prosila sem ga naj neha in se ustavi. Namesto tega je z vso močjo porinil penis v mojo zadnjico in rekel, da dobi kar hoče. Z rokami me je davil, da nisem mogla dihati. Zamrznila sem, čeprav bi takrat kričala in ga odrinila od sebe. Vendar se nisem mogla premakniti in braniti. Na koncu mi je rekel, da bom vedno punca, ki bo pod moškim in ji ne bo uspelo. Opozoril me je, da ima med ostalimi ugled in vplivne starše. Če bom kdaj kaj rekla, me bo očrnil, da sem šla v očeh drugih prostovoljno z njim.
Bila sem ponižana in v bolečinah nisem vedla koga poklicati. Na vratu sem imela odtise od davljenja in krvavela sem. Krivila sem sebe, da sem šla z njim. Nekaj dni sem bila popolnoma otopela. Čez čas sem začela postajati nedružabna, zapadla sem v motnjo hranjenja in začela razmišljati o samomoru. Postala sem druga oseba, nisem se več poznala. Dogodek sem potlačila, saj sem mislila, da nimam možnosti spregovoriti.
Prvič, ko sem delila svojo zgodbo s prijateljema sem se naprej počutila, da iz sebe ne morem dati glasu. Spodbudila sta me, da jo zapišem v beležko na telefonu. Še danes sem hvaležna, da sta mi pomagala spregovoriti in me spodbudila, da si najdem pomoč. Na začetku je bilo zelo težko, čez čas je postajalo lažje. Čeprav verjamem, da bo vedno v meni ostal del bolečine.
#jaztudi, februar 2021