Pošiljam svoj del zgodbe, ki sem ga napisala 26.novembra 2020.
Hvala za možnost delitve naših zgodb, občutkov in zmag
Na včerajšnji dan 25.november, kateri je razglašen za mednarodni dan boja proti nasilju sem razmišljala, kdaj je bil tisti prvi moj STOP nasilju. Kdaj sem prvič zbrala moč in pogum, da rečem DOVOLJ. Bilo je pred 18. leti. Takrat sem bila polnoletna. V družini je velikokrat prihajalo do težkih konfliktov, natančneje do reševanja konfliktov. Neštetokrat se je zgodilo, da oče ni znal drugače reševati sporov kakor s pestmi. Ni znal ali ni želel. Če sem kdaj naredila nekaj, kar po njegovem ni bilo v redu, pravilno, “dobro” je to jasno pokazal z agresijo, verbalno in neverbalno. To je trajalo dokler nisem zbrala pogum in sem rekla DOVOLJ ne boš me več pretepal. Rekla sem: “če me še enkrat udariš te bom prijavila na center za socialno”. Še zdaj ne vem kako sem zbrala to moč, da se mu uprem, da se uprem nasilju. Ampak je pomagalo! Prenehal je s fizičnim nasiljem, saj sem se zelo kmalu odselila od doma. Prepričana, da sem izbrala takrat pravo odločitev, da sem izbrala varno zavetje s partnerjem. Ampak hitro se je pokazalo, da sem vstopila v podobno stanje, ali še huje. V tem gnezdu, kjer bi morala živeti ljubezen, spoštovanje, dogovarjanje, predanost, zdravo življenje sem živela vse nasprotje temu. Živela sem v nezdravem odnosu, s partnerjem odvisnikom od težkih in lahkih drog. S partnerjem, kateri ni bil zmožen finančno poskrbeti zase niti zame. S partnerjem, kjer sva se vsakodnevno prepirala in je peljalo tako daleč, da me je večkrat tudi udaril. Imela sem modrice po telesu, ampak na “srečo” niso bile vidne. Enkrat so bile vidne v predelu oči in nosa, ampak sem najdla izgovor, da je po nesreči med odpiranjem vrat zadel moj nos. Enkrat me je napadel z nožem, ni me ranil. Je pa ranil mojo dušo, moje srce, zaznamoval me je za celo življenje, zabeležil je strah in spomin na najbolj grozljive trenutke. Grozil mi je tudi z injekcijo z neznano tekočino. Od takrat imam težave/strah z odvzemom krvi. Živela sem v odnosu, kjer me je partner konstantno ustrahoval, da bo ubil sebe, da bo ubil mene, če ga zapustim. Zato nisem upala, znala, zmogla. Strah se je ugreznil v kosti. V teh letih življenja z njim nisem imela odnosa z očetom. Zaradi tega se nisem počutila dobrodošlo domov, nisem imela podpore, nisem imela občutka, da imam družino, ki me bo razumela, družino, ki me bo zaščitila, družino, kateri lahko povem in zaupam. Ker pa sem globoko v sebi vedela in čutila, da želim živeti in da si zaslužim veliko boljše sem ponovno zbrala pogum, rekla STOP nasilju in ga zapustila. Eno leto sem živela pri starših in hitro spoznala novega moškega. Moški, kateri mi je dajal vse tisto, po čemu sem hrepenela in kar nisem še doživela. Dajal je. Ampak kmalu je tudi on postajal posesiven, poskušal me je izolirati od družbe. Postajal je vsak dan bolj ljubosumen. Najina pogleda na svet sta se vsak dan bolj razlikovala. Dokler sem sledila njegovim željam, potrebam je bilo v redu, ko sem začela izražat svoje želje, potrebe je bilo vse narobe. Ni razumel, da imam prijateljico, ki se ravno ločuje, obsojal jo je. Obsojal je vse samske ženske, vse so bile “kurbe”. Če sem bila povabljena na rojstni dan se z mano ni teden dni pogovarjal. Prav tako je užival lahke droge, menjal službe, ni imel prijateljev, izoliran v svojem svetu, kamor je hotel tudi mene zapreti. Nisem želela takega življenja! Nisem želela še ene vrste psihičnega, ekonomskega in spolnega nasilja! Ja spolno nasilje je, če se moraš vsak dan spustiti v odnos s partnerjem, a tega ne želiš. Pristaneš pa zato, da bo mir v hiši, da zadovoljiš njegove potrebe. DOVOLJ JE! Jaz hočem živeti! Jaz hočem in želim zdrav partnerski odnos, kjer se dva podpirata, kjer se razumeta, kjer imata podobne cilje. Odnos, kjer je iskrenost, spoštovanje, razumevanje, spodbujanje. Odnos kjer JA pomeni JA! Odnos v katerem sem JAZ jaz! Odnos v katerem rastem, odnos kjer ni strahu ampak čista ljubezen! Želim pokazati svojima hčerkama kakšen naj bi bil zdrav partnerski odnos, zato da bodo jutri lahko one rekle STOP NASILJU!
#jaztudi, februar 2021