Moja druzina je od nekdaj izkazovala ljubezen z neznostjo. Tako mama kot oce. Nikoli neprimerno. Vendar sem imela to za nekaj normalnega.
Ko sem bila stara 10 let sem ostala sama v hisi z dedkom. Bil je amputiranec, brez ene noge, zato ni mogel po ozkih stopnicah v nase stanovanje. Odpravljala sem se na kolo s prijateljico. Preden sem sla s hise sem mu sla to povedat. Rekel je, naj mu dam poljub na lice za adijo. Seveda sem pristopila, zadnji trenutek pa je obrnil glavo in me zagrabil, ter vsilil svoj jezik v moja usta. Spomnim se le nagnusnega zadaha po belem vinu.
V solzah sem pobegnila iz hise. S prijateljico nisva vedli kaj storiti. Ko sva se z mami preselili v novo stanovanje, saj sta se z ocetom locila, sem si oddahnila. Sele cez nekaj let sem ji povedala, kaj se mi je zgodilo – pogovorili sva se in zaradi moje zasebnosti odlocili, da ne bova nic rekli nikomur. Povedala sem le se ocetu, ki je na mestu zasovrazil svojega oceta se bolj (bil je pijanec), vendar pa sem videla, da tega sploh ne more popolnoma dojeti.
Cela druzina me gleda postrani, saj ga nocem hoditi obiskovat v dom za ostarele. Meni gre na bruhanje ob vsakem pogledu nanj, in skoraj zelim mu, da bi koncno umrl in nehal biti breme celi druzini, financno in psiholosko. samo zato ker je star in onemogel in vec ne more biti nasilen, si ne zasluzi odpuscanja. Se zdaj me zacne crvicit, kako bi bilo, ce ne bi bil invalid in bi lahko prosto prihajal v nase stanovanje.
V zivljenju sem z moskimi in neprimernim vedenjem imela toliko slabih izkusenj, da sabotiram vsako zvezo, ki jo imam in takoj ko zacutim, da sem se navezala, spremenim odnos v izjemno nevzdrznega. Odnosa si mocno zelim, obenem pa ga unicujem. Tezko se je sestaviti.
#jaztudi, avgust 2020