S prijateljicami smo se uredile in odpravile na zabavo v klub. Tja smo se odpravile s taksijem. Taksist je bil mlad in prijazen in med potjo smo se zaklepetali. Ob prihodu na cilj je omenil, da bo za odhode domov verjetno gneca in ponudil, da ga lahko poklicemo in nas bo vzel naprej. Sama kljub veliko slabim izkusnjam v zivljenju se vedno naivno verjamem, da je vecina ljudi dejansko dobrih. Prijateljicino stevilko je ze imel iz sluzbenih razlogov, shranil si je se mojo.
Cez nekaj ur mi je zacel pisat, kdaj bom sla domov. Zacel je pobirati prve ljudi za odhod domov. Nekajkrat sem mu morala odpisati, da jaz se ne grem. Ze takrat bi ga morala blokirati, prevec je bil vztrajen… Ko sem imela dovolj zabave, prijateljice pa so se zelele ostati, sem mu napisala, da ko bo imel cas bi sla domov. Na poti sem omenila, da komaj cakam, da pridem domov, saj sem zelo lacna. Ponudil se je, da me odpelje do lokala s hitro prehrano na bavarcu. Najprej sem odklonila, vendar je vztrajal. Glede na to, da je to znan lokal, zmeraj poln ljudi, sem pristala. Ko sem narocila hrano je stal za mano in zaposlenemu rekel, da naj da “stalno”. Temu takrat nisem posvecala pozornosti. Vsedla sem se nazaj v taksi in zacela jesti … naslednja stvar, ki se jo spomnim je, da sem se zbudila na neznani temni lokaciji (pozneje sem na Mapsih videla, da je bilo prazno [ime trgovine je bilo umaknjeno] parkirisce), se vedno v taksiju vendar z njegovo roko pod mojim krilom in hlacnimi nogavicami. Najprej sem samo ocenila situacijo, nato me je zajela panika. Jokala sem, prosila naj me pelje domov ali vsaj spusti iz avta. Na sreco sem bila se zmeraj oblecena in pripasana, torej sem se morala ozavestiti malo po tem, ko sva se ustavila. Ko sem poskusala izstopiti me je zagrabil, se stegnil preko mene in zaloputnil vrata. Se nikoli me ni bilo tako strah. Prigovarjal mi je in prepriceval, da se lahko pozabavava. Histericno sem jokala, da imam fanta, da nocem biti z njim, da mu nikoli nisem dala namiga za to, in prosila naj me spusti domov. Ne vem kdaj me je bilo nazadnje tako strah. Niti ne vem, kako dolgo sva dejansko bila tam, pregovarjanje je trajalo celo vecnost in ves cas se me je poskusal dotikati. Na koncu sem se spomnila in rekla, da prijateljica caka moje sporocilo, da sem varno prisla domov. Da smo zmenjene, da klicemo policijo, ce se to ne zgodi. Takrat se je strinjal, da me odpelje domov pod pogojem, da greva drugi dan na kavo in se pogovorila. Seveda sem pristala, druge opcije nisem imela. Celo pot mi je prigovarjal in prepriceval, da sem po nepotrebnem panicna in da fant nic ne bo izvedel. V rozni mi je dal kebap iz zadnjega sedeza – zal mi je, da sem ga takoj zabrisala v kos.. morda bi se v njem se nasle kaksne droge. Ta taksist mi je se mesece po tem vsake toliko poslal kaksno sporocilo na viber. Na nobenega se nisem odzvala, sem pa njegovo stevilko posredovala prijateljicam in kontaktu na policiji – ki seveda z njo ne more brez prijave nic. Niti ne vem, katera taksi sluzba je bila. Prijateljica jih je poklicala vec in nobena ni bila pozorna, kateri avto nas je pobral.
Kontaktirala sem policijo. Se nikoli niso slisali, da bi se droge podtikale v hrano. Jaz sem bila prva, ki je opozorila na to moznost. Edina opcija je bila tozba, vendar so me opozorili, da bi morala iti na sodisce. Moja beseda proti njegovi. Pred tem sem pila alkohol. Sama sem sedla v njegov taksi. Ta vrsta droge se po 24 urah v sistemu ne zazna vec, vcasih traja se manj casa. Moja beseda proti njegovi. Na policiji niso bili optimisticni.
Za tozbo se nisem odlocila. Potrebovala sem dober mesec, da sem se nehala tresti in jokati ob misli, kaj bi se lahko zgodilo. Tudi sama sem krivila sebe. Obcutek me v bistvu se ni popolnoma zapustil.
#jaztudi, avgust 2020