Zgodilo se je 19.12.2018, po zabavi, ki smo jo imeli v študentskem domu. Ker sem bila že precej opita, sem hotela iti v posteljo, saj nisem imela več največje kontrole nad svojim telesom. Iz obleke sem se preoblekla v pižamo in bila še malo na telefonu. Nato je v sobo prišla cimra in rekla naj sobe ne zaklepam, saj se bo takoj vrnila. Ampak to je bila napaka, ker je v tistem času to izkoristil sostanovalec v nadstropju študentskega doma, ki je prišel v mojo sobo nepovabljen. Bila sva samo znanca, saj sva stanovala v istem nadstropju. Kljub temu da sem mu govorila naj gre ven, me ni poslušal. Zaklenil je vrata sobe, se ulegel name in me začel poljubljati, jaz pa sem se lahko premikala samo z obrazom, saj je s celotno težo ležal na meni. Govorila sem mu, da mi to ne paše, da naj gre ven iz sobe, se želela braniti, vendar sem bila brez moči (njegova teža je bila skoraj dvakrat večja od moje). Nato je slekel spodnji del pižame iz mene ter si sam potegnil hlače navzdol. Hotel je vstopiti, vendar mu moje telo ni dopuščalo. V tem momentu je na vrata sobe začela trkati cimra, ki sem ji želela odpreti, zato sem se poskušala stegnit do vrat, vendar odkleniti nisem mogla. On se je v tem momentu ustrašil in šel iz mene, se oblekel ter skril za vrata. Takrat sem se tudi jaz oblekla in odklenila vrata, cimri pa rekla naj ga spravi ven. Nič me ni spraševala, zato ji tudi jaz v občutkih, groze, sramote in žalosti nisem upala povedati, kaj se je zgodilo. Spravila ga je ven, jaz sem vrata sobe zanjo zaklenila, vendar je čez nekaj trenutkov spet nekdo trkal. Skozi vrata se mi ni javil, zato sem prestrašeno odklenila vrata in odprla samo toliko, da sem lahko videla kdo je. Bil je on, ki me je vprašal če bova s početjem nadaljevala. Jaz sem mu rekla ne, in vrata v šoku zaprla.
Vendar tu se zgodba ni končala, saj se je to kuhalo v meni še naslednji dan, dan po tem … dokler se nisem zavedala, da moram glede tega nekaj narediti, saj po dogodku nisem upala niti na wc, ne da bi vedela, da je hodnik prost. V mojo glavo so se prikradle misli, na katere nisem ponosna: ne bi smela toliko spit, mogla bi zaklenit sobo, SAMA SI SI KRIVA. Spolno nasilje je še vedno ovito v plast nejasnosti, molka in žrtvinega občutka krivde, zakaj ni naredila več, da do tega ne bi prišlo. Ko sem čez nekaj dni končno spoznala, da tako ne gre dalje in da bi to utegnil narediti še kateri, sem šla dejanje prijaviti na policijsko postajo. Tam sta me pričakali dve osebi moškega spola, tako da je bila izpoved napolnjena z vprašanji, kot so bila: “Kaj si mela na zabavi oblečeno?” “Sta že prej kaj flirtala?” “Si mu dala vedeti, da ti to ne paše?” “Misliš, da je ugotovil, da ti njegovo početje prinaša nelagodje?” S temi vprašanji sem se počutila, kot da sem naredila napako, da sem šla z dejanjem na policijo in razumem, zakaj se veliko žrtev za to možnost sploh ne odloči. Na koncu mi je kriminalist, ki je poslušal zgodbo, rekel, da mi ne verjame, saj ni bilo povzročenih nobenih krikov, nobenega upiranja in me vprašal če sem prepričana glede ovadbe, saj je kriva ovadba kazniva. V tistem momentu sem skoraj že rekla, naj vse izbrišejo iz sistema in hvala za prijaznost. Glas v meni pa je kričal: “To ni prav!”
S kriminalistom sva šla kasneje (po dobrih 2,3 urah na policijski postaji) do mojega doma, da bi pobrala dokaze – posteljnino, pižamo … Po njegovem odhodu sem seveda morala za dogodek povedati družini. Tam je bil tudi moj fant, ki me je nato objel in rekel, da je tu za mene in da to med nama nič ne spremeni. Tudi zaradi tega razloga si nisem upala pred tem nikomur povedati – mislila sem, da bodo o tem imeli enake občutke kot jaz na začetku. Čez nekaj dni pa mi babica reče, da se ne bi smela napiti in da bi morala zakleniti vrata, saj se drugače to ne bi zgodilo. To mi je pognalo solze v oči, saj sem mislila, da sem v lastni sobi varna. Mama mi je že od otroštva vedno govorila, da naj po temi ne hodim sama, da se kaj ne zgodi. Ta misel nas spremlja vsakič, ko gremo domov same po kakšni temni ulici, ne govori se pa o tem, da je več posilstev prisotnih, tam kjer mislimo, da smo varne – v naših domih, sobah, med prijatelji ali družino.
Naknadno sem ugotovila, da je cimra trkala na vrata v tistem ključnem momentu, ker me je slišala kričati iz sobe, jaz se pa zaradi šoka tega sploh ne spomnim. Zato je tudi tako težko obnoviti zgodbo travmatičnega dogodka, ko te sprašujejo, kaj je imel kdo oblečeno, kaj je bilo prej in kaj pozneje … O tem v tistem trenutku sploh ne razmišljaš, si kot v nekem tunelu, ki želiš da se čim prej konča. Rada bi samo povedala, da se lahko to zgodi komurkoli, kjerkoli in v katerem koli stanju. Zdaj, po enem letu, je zgodba končno prišla tudi do sodišča. Postopek bo trajal še dolgo časa, vendar vem, da bom sama zaznamovana za vso življenje. Storilcu to predstavlja samo eno noč in misel na užitek, nam pa se ta noč spreobrne v vso življenje. Če pomislim, da sem se zaradi tega neljubega dogodka morala preseliti iz tistega študentskega doma zaradi svoje lastne varnosti in da še zdaj nerada komuniciram s komerkoli iz zdajšnjega študentskega bloka, se že tu vidi, kako se samo ena noč lahko spreobrne v ogromno sprememb, storilec pa še vedno živi enako življenje kot ga je prej, dokler ne bo dokazan za krivega. V tem času pa bi lahko izkoristil še koga na tak način, kot je (hotel) mene.
#jaztudi, februar 2020