Na prednovoletni zabavi (nekje konec 1980-ih ali v začetku 1990-ih) sem bila z vrstnikom iz skladišča dogovorjena, da me po zabavi odpelje domov. Naenkrat pa sem bila seznanjena z dejstvom, da me bo domov odpeljal predstojnik, na lastno željo. To hierarhično prerivanje ni obetalo nič dobrega, a sem ga vljudno sprejela. Ko je v bližini mojega doma ustavil avto in sem se želela posloviti, je izrazil željo, da bi pri meni spil kavo. Ker sem vedela kaj bi to lahko pomenilo in mi do tega ni bilo, sem mu dejala, da žal nimam kave, se mu prijazno zahvalila za vožnjo in mu zaželela lahko noč. Čez nekaj časa je izjavil, da bom jaz lahko napredovala samo preko njegovega trupla.
