Profesor geografije v gimnaziji je imel čudno navado, da se je med predavanjem sprehajal med šolskimi klopmi in božal dekleta. Zaradi tega smo se dekleta dogovorila s fanti, da se usedemo na notranjo stran klopi, fantje pa so se posedli po zunanji strani. A to ni pomagalo. Profesor se je pririnil do nas in nas gladil po rokah in vratovih ali pa se je drgnil ob nas. Tako se je nekoč pririnil do mene in me začel božati po vratu. Bilo mi je neprijetno in bila sem jezna, ker sem se usedla v sredino prav zato, da se mi to ne bi zgodilo. Zaradi tega sem se odločila, da bom temu poskušala narediti konec. Ker so vse druge sošolke to njegovo početje tiho prenašale oziroma tiho upale, da se to njim ne bo zgodilo, sem se odločila, da bom poskušala z glasom doseči, da preneha. Ker se mu nisem upala kar naravnost zoperstaviti, sem dajala: »Tovariš, nimam!« »Česa nimaš?« me je vprašal. »Verižice. Saj njo iščete, ali ne?« sem mu odgovorila. »Oh, ne , ne,« je zamrmral, se izmotal med klopmi in me za vedno nehal nadlegovati.
