Spomladi v prvem letniku gimnazije (maja ali junija 1975) smo se ponoči s kombijem vračali z atletskega tekmovanja. Prosila sem, da me odložijo v bližini železniške postaje, od koder bi se domov odpeljala z vlakom. Na postaji sem ugotovila, da je zadnji vlak že odpeljal. Ker se mi železniška postaja ni zdela posebno varen prostor, sem kakšen kilometer od postaje našla sadovnjak, se ulegla pod drevo in utrujena zaspala. Proti jutru so me zbudile živali, ki so hodile mimo mene. Vstala sem in se v jutranjem mraku odpravila proti železniški postaji, da bi ujela prvi jutranji vlak domov. Ko sem vstopila v čakalnico, sem tam opazila dva moška, ki sta ležala na dolgih klopeh. Nekaj mi je dejalo, da moram ta prostor nemudoma zapustiti, zato sem se obrnila na petah in stekla v mrak. Tudi onadva sta opazila mene in se pognala za menoj. Ker nisem imela veliko časa, da se skrijem, sem stekla čez cesto in ozko parkirišče pred železniško postajo, zavila za velik kamion s prikolico, ki je stal ob robu parkirišča in se vrgla v visoko pomladno travo na pobočju pod parkiriščem. Tam sem tiho obnemela in čakala. Moška sta pritekla iz postajnega poslopja in ker me nista videla, sta tekla do mosta čez reko in po njem do glavne ceste na drugi strani reke. Potem sta se vrnila proti železniški postaji in se na glas čudila kam neki sem lahko izginila. Ko sem poslušala njun pogovor, mi je postalo jasno, kaj bi se zgodilo z mano, če bi me ujela oziroma našla. Da sem takrat odnesla celo kožo se imam zahvaliti lastni intuiciji, zbranosti, hitri reakciji in hitremu ter gibčnemu telesu, kar vse mi je omogočilo, da sem se lahko pravočasno skrila. V skrivališču sem počakala vse dokler nisem zaslišala, da se železniški postaji približuje vlak, s katerim sem se nato odpeljala domov.
