V času osnovne šole sem se v glasbeno šolo vozila z vlakom. Pogosto je v vagon vstopil moški, se nekako prerinil na sedež nasproti mene, se usedel in se s svojimi koleni dotikal mojih. Nič več kot to, a počutila sem se ujeto, preganjano, napadeno, pa tudi negotovo, saj ni nihče od ostalih sopotnikov opazil, da bi bilo kaj narobe. Nisem se premaknila ali zapustila sedeža, saj z vlaka tako ali tako nisem mogla in lahko bi mi sladil kamorkoli, tudi na manj obljudena mesta. Nisem si želela biti kjerkoli sama z njim. Nekoč se je žal ravno to zgodilo. Na poti iz glasbene šole domov sem sedela v praznem delu vlaka. Prišel je, a se ni usedel nasproti mene, temveč v naslednjo vrsto na sedež na nasprotni strani vagona. Potem se je ulegel, odpel razporek na hlačah in izvlekel spolovilo. Nisem želela gledati vanj, a sem s kotičkom očesa to opazila. K sreči je bil vlak že tako blizu moje izstopne postaje, da sem odšla na hodnik in izstopila. Mlajši brat mi je povedal, da je ta moški oče njegove sošolke. Nedolgo za tem dogodkom je umrl. Ko sem izvedela za to, sem si oddahnila.
