Gotovo najbolj simptomatična zloraba na osnovi spola in dela se mi je zgodila na področju javnega
komuniciranja. Storilec, eden izmed najbolj znanih likov v oglaševanju in marketingu ne le na področju
Slovenije in bivše Jugoslavije, temveč tudi na celotnem Balkanu, je že preminil. Iz pietete do mrtvih, ki se po
civilizacijskem izročilu izmaknejo obsodbam, bom dogodek opisala shematično in v nizu drugih simptomatičnih
zlorab, ki sem jih doživela v tej poklicni sferi. Je pa gotovo, da tako simbolni kot realni učinki zlorab ostajajo ne
glede na to, kaj se dogaja ali se je zgodilo storilcu.
Delovna prošnja, ki sem jo naslovila na to osebo (ki sem ji do tedaj pripisovala etično integriteto), je izzvala
zame neobičajen pogoj, odobrena bo po »večerji z zajtrkom«. Ker sem, zaprepadena, pogoj zavrnila, je bila
zavrnjena tudi moja prošnja.
Tudi domnevno erotičen trepljaj po zadnjici, ki sem ga bila že pred tem deležna od prvega nadrejenega v
službeni hierarhiji in na katerega sem se odzvala z drugačnim »trepljajem« (klofuto), je imela delovne
posledice: kot sem zvedela kasneje, je šlo za enoletno intrigiranje, zaradi katerega bi bila kmalu prestavljena na
mnogo nižje delovno mesto (če ne bi zagrozila z odpovedjo). Med tovrstnimi zadevami, ki so pustile močnejšo
sled v razumevanju in čutenju heteroseksualnih odnosov moči na delovnem mestu, naj navedem še
predvajanje porničev proti moji volji v skupni sobi, in izjavo kolega v zvezi z »mokrimi sanjami« na tridnevnem
kreativnem delu v portoroškem hotelu. Pa še povabilo znanega srbskega režiserja na snemanju v Beogradu, naj
grem z njim v Pariz, ki je bilo zamišljeno kot sredstvo utišanja, saj sem se po njegovem mnenju kot scenaristka
na licu mesta preveč oglašala s komentarji.
Indikativno je, da v tej službi nisem bila več kot tri leta, že mnogo prej pa sem jo zaznala kot gnezdo
vsestranskega mačizma.
Na drugem delovnem področju, v raziskovanju, sta odločilen rez v lastno razumevanje sfere naredila dva
dogodka: ko je kolegica seniorka predlagala, da naj se naju s kolegico zaradi stvarnih nalog zaposli na enem od
manjših javnih inštitutov, je bil po njenem pričanju komentar direktorja in enega od zaposlenih sledeč: rajši
bodo zaposlili »kakšne mlajše«. Najine reference očitno pri izboru niso imele vloge. Seksizem v spregi z
eidžizmom me je stal službe. Podobno restrikcijo delovnih možnosti sem doživela prav tako v sferi javnega
raziskovanja, na inštitutu, kjer direktor postaja vse bolj znan po manipuliranju zaposlenih raziskovalk z delovnim
izžemanjem in erotiziranim poklanjanjem in odvzemanjem raznih dobrin, povezanih z delom.
Danes lahko zaključim, da je največja zabloda misliti erotizem na delovnem mestu kot nedolžen element spolne
kulture ali možnost poglabljanja medosebnih odnosov. Je eno od orodij ospoljenih razmerij moči, ki znajo imeti
v sferi dela raznovrstne usodne posledice, take, ki nimajo s privlačnostjo in naklonjenostjo prav nobene vezi.