Začelo se je odkar se spomnim. Vsakič ko smo šli s stariši na obisk k očetovi družini se me je njegov oče dotikal tam spodaj. Tehnično gledano, je to moj dedek, ampak po tem kar je počel se preprosto ne morem pripraviti do tega da bi ga klicala tako. Pri desetih letih sem videla po poročilih dekle, ki je povedalo da jo je oče spolno zlorabljal. Takrat sem se opogumila tudi jaz. Imela sem srečo, mama mi je verjela takoj. Oče pa ne, ampak je sčasoma uvidel. Naslednji dan smo podali prijavo in je bil kazensko ovaden in čez mučnih nekaj let tudi pravnomočno obsojen. Posledice tega nosim še danes. Mama po tem dogodku pritiska ni zdržala in je naredila samomor. Družina se je razklala na dvoje, sama imam panične napade in občasne nočne more glede tega kar je bilo. Ampak najhujša posledica je socialna stigma. Počutim se umazano, ker vem da se je zgodba razvedela.
Žal, pa to ni bila moja edina izkušnja. Bila sem sicer že polnoletna. Prijatelj je bil pod vplivom alkohola in me začel otipavati. Rekla sem mu ne ampak ni nehal dokler da nisem zbežala od njega. Naslednji dan sem z njim prekinila vse stik. Alkoholiziranost ni izgovor!
Dolgo časa sem nosila krivdo, še danes obstajajo ljudje, ki trdijo da sem bila kriva jaz. Da sem jaz izzivala. Ne razumem kako bi lahko 10 let (ali manj) star otrok izzival če sploh ne ve o čem se gre. Vsem, ki so bili v isti ali podobni situaciji polagam na srce, da je posilstva in spolne zlorabe potrebno prijaviti. Če se opogumi eden se nas bo opogumilo veliko več. #NEBOMTIHO #NISISAMA
#jaztudi, februar 2021