Nisem imela še 17 let. Prvega poljuba še nisem doživela. Bila sem zelo uspešna plavalka, igrala sem klavir, imela sem odlične ocene v gimnaziji. Lepo mi je bilo. Imela sem najboljšo prijateljico in po najstninško sem preživela veliko prostega časa z njo, tudi pri njej doma. Bil je dan, ko sem jo v predsobi pri njej čakala, da bova šli v kino. Nenadoma se je od zadaj prihulil njen oče, me zagrabil za prsi in me silovito potegnil k sebi. Bila sem tako šokirana, da sploh nisem znala odreagirati, samo izvila sem se iz tega prijema in odšla, slišala sem ga še za sabo: “Kaj se pa zdaj delaš tako presenečeno, nosiš pa tako oprijete kavbojke!” Danes mi je žal, da se nisem obrnila in mu z vso silo primazala klofuto. Takoj bi morala povedati prijateljici in še komu! Ko sem prijateljici po določenem času le povedala, je rekla, da ne ve, zakaj delam iz muhe slona, saj me je le za prsi prijel. Moje razočaranje je bilo neizmerno. Njen oče si je drznil poseči v moje razvijajoče dojemanje spolnosti. Bil je vendar njen oče!!! Izgubila sem zaupanje v moški spol za vedno, čeprav sem ta spomin potisnila v ozadje. Zadnje čase pa, po toliko letih, se mi nehote pred očmi od časa do časa pojavi njegova ogabna pohotna pegasta podoba. Tudi jeza se je v meni pojavila, usmerjena v mojo prijateljico. Takrat bi morala popolnoma prekiniti prijateljevanje z njo. Danes se sprašujem, zakaj tega nisem storila.
#jaztudi, november 2020