Se opravičujem, če moja slovenščina ni perfektna, se najbolje izražam v italijanščini ali angleščini, ampak sem rabila povedat nekomu, ki ni moja punca ali najboljša prijateljica.
Ne vem če to spada tukaj, ampak je nekaj, o čemer razmišljam skoraj vsak dan in ne vem, kako se tega znebiti.. vrjetno bi mogla to omeniti terapevtkinji. Bojim se, ker se o takih stvareh ne govori. Bojim se, ker je vse tako neverjetno, da sem skoraj sama sebe prepričala, da se to ni zgodilo.
Ne vem koliko sem bila stara, vem samo, da sem raziskovala svoje telo in nisem še dobro razumela, kar je bilo normalo in kar ni bilo sprejemljivo.
Brat je dve leti starejši, v tistem času je že vedel o čem se je šlo. Takrat se nisva sovražila, kot se zdaj, in sem mu zaupala. Zaupala sem mu svoje telo in on je iz njega naredil eksperiment. Jaz nisem vedela, da kar je delal z mojim telesom ni bilo normalno. Da brat in sestra ne smeta tega delat. Da najstnik z otrokom ne sme takih stvareh poskusit…
Včasih pomislim, da se vse to ni nikoli zgodilo, in da sem pač v k**** in da moja glava dela napačno. Potem pa se vprašam, zakaj bi si kaj takšnega izmislila, zakaj bi toliko krat o tem razmišljala, še danes? Zakaj me toliko boli, ker me brat totalno ignorira, pa me niti ne pozdravi, če ga srečam? Sovražim ga, sovražim ga, ker me je tepel, sovražim ga, ker se dela, da ne obstajam. Zakaj hočem da me nazaj pozdravi? Zakaj se tolko sovražim?
#jaztudi, september 2020