#jaztudivkulturi
Peljem pesnika na branje poezije. Je tujec. Bereva njegovo poezijo o vojni, ki se me dotakne in potočim solzo. Pesnik me prime za roko in mi jo stisne – jaz sem razumela, da gre za nekakšno skupno spoznanje. Potem, ko ga pospremim nazaj do hotela, me ponovno prime za roko. Tokrat mi je že malo čudno. Trenutek za tem pa me potegne močno nase, z usti napade moj vrat, z drugo roko pa me prime za prsi.
Ostro sem ga odrinila. Najhujše pri vsem pa je, da sem mu kasneje, ko se je poslavljal, pred vsemi, morala še stisniti roko v slovo.
#jaztudi, september 2020