Štiri leta sem se vsak dan peljala v srednjo šolo z avtobusom. Vedno sem se počutila varno dokler se nisem enkrat peljala domov ob takšni uri da ni bilo nikogar na busu. Gor pride fant, zgleda kot študent, se usede zravn mene in se začne pogovarjat z menoj. Najprej mi je zelo čudno zakaj bi se usedel ravno zraven mene če je bus prazen, ampak si mislim, da ni nič groznega. Začne me spraševati iz kje sem, kam grem. Uporabljam mobitel, in me sprašuje kaj delam in se približa ter mi gleda direktno v mobitel . To je bilo na takšnem avtobusu kjer so sedeži v vrsti, tako da mi ni bilo mogoče se premakniti na drug sedež. Nakar mi postane že neprijetno me še vpraša če imam fanta, odgovorim ja in nadaljujem na mobitelu. Nato me pa v trenutku zgrabi za prsa. Poskušam ga odriniti in najprej samo gledam nato pa zvišam glas in mu rečem Ne, naj se presede. Govori “ne no..sorri sej nism mislu.. dej no ..” Ko že nameravam glasno zakričati če se ne odmakne, je ostal in se usedel nasproti mene. Sreča da je kmalu za tem stopil dol z busa vendar po tem incidentu se nisem nikoli več počutila varno na javnem prevozu. Vsak dan ob isti uri, dokler nisem maturirala, me je bilo strah, da bo spet on na busu.
#jaztudi, september 2020