Bila sem novopečena fazanka, v neznanem drugem največjem mestu v Sloveniji, 400+ km stran od svojega doma, ko sem ga spoznala. Iniciativa za prvi pogovor [datum je bil umaknjen], za prvo skupno namizno igro nogometa, za prvi skupni ogledani film… sem bila jaz. Edino, kjer nisem kazala iniciative, je bil moj prvi spolni odnos. 3 dni zatem, ko me je vprašal za zvezo (edina stvar, pri katerem je prosil za moje dovoljenje), jo je prekinil, rekoč da še ni prebolel bivše. Njegove razloge sem sprejela in spoštovala, ampak se njegovo obnašanje do mene ni spremenilo. Bila sem neumna, da sem mu dala drugo možnost, po tem ko mi je že drugič priznal svojo ljubezen. Kmalu zatem je zvezo spet prekinil. Več mesecev nič, ko sem ugotovila, da lovi drugo punco, [datum je bil umaknjen], sva se še zadnjič sestala in postala par. Še isto noč je prekinil zvezo iz (kar jaz leta kasneje vidim kot) straha in nedoraslosti. Naslednje jutro sem se odločila za samomor, saj sem že od 9. leta trpela za depresijo. Ustavil me je na hodniku in nadaljevala sva zvezo na skrivaj do [datum je bil umaknjen]. 3 dni po vsej tej škodi, ki jo je povzročil mojemu srcu in duši, je namignil na seks. Jaz še nikoli nisem dala svojega telesa nikomur, zato me je bilo strah. Rekla sem, da nisem pripravljena. Dogovorila sva se, da bi poskusila, ko pride poletje, na topli postelji, z pravilnim vzdušjem in varno sobo, kjer naju noben ne bi zmotil. Bila sem srečna z dogovorom.
[Datum je bil umaknjen] sva šla na zmenek, kot uradni, javni par, brez skrivanja. Še vedno imam shranjene posnetke in fotografije iz tistega dneva. Če bi jih objavila na kakršnokoli družbeno omrežje, bi bili videni kot popoln romantičen dan, s sijočim soncem, ravno pravimi temperaturami in neskončnim smejanjem ter tihimi obljubami “ljubim te”.
Ko sva prišla nazaj v dijaški dom, sva se začela “igrati”. Imela sva dogovor, da se lahko igrava z rokami in ustmi “tam spodaj”. Imela sva dogovor brez seksa do poletja. Imela sva dogovor… dokler ni za njega ta dogovor zginil in se spremenil v prah, ki ga veter odpihne čez okno in ga nikakor ne moreš več ujet. Imela sva dogovor. In jaz sem mu verjela in zaupala. Vodil me je v zapuščeni del dijaškega doma, kjer se je prah nabiral in edina dekoracija so bile pajkove mreže, radiatorji niso delali in zgoden, hladen spomladanski zrak je dopolnil sliko grde dobrodošlice. Zaupala sem mu. “Saj ne bo šel tako daleč, če mu ne dovolim, ne?”
Pojavilo se je vprašanje: “Ga lahko dam not?”
Moj odgovor: “Ne.”
Enako vprašanje še enkrat. Odgovor “ne”. Spet enako vprašanje, kateremu so se pridružile prošnje in prepričevanja “saj bom samo glavico dal/saj bom samo do deviške kožice/saj bom samo…”. Moj odgovor, še enkrat in še enkrat: Ne!
5 minut prerekanja, jaz napol gola, on poln lepih besed. Nazadnje mi je reku, da bi ga samo naslonil. In jaz, polna zaupanja in najstniške ljubezni, dovolim, da nasloni… Nobene besede niso potrebne, da se ve, da je iniciativo vzel sam in tam, na mrzlih tleh zapuščene, zaprašene, mrzle, temne sobe, odtrgal mojo nedolžnost iz mojih rok in jo ukradel zase. Vse kar je rekel na koncu je bilo “Evo, pa je bilo prvič”. Solze so planile na moj obraz in strah na njegov obraz, kot da se ne zaveda, kaj je ravnokar naredil. Rekla sem, da jokam zaradi sreče. Moje telo pa je še 3 leta najine zveze jokalo na vse možne načine, dokler ga ni hotelo več sprejeti vase. Suhost spodaj, okužbe, nesreče, vse samo da ga ne bi sprejelo vase. Takrat še nisem razumela, kaj mi govori. Ampak zdaj vem. Vsako možnost, v teh treh letih, je izkoristil, da si je vzel moje telo kadarkoli in kjerkoli si je želel. Jaz se nisem zavedala, da ni prav, kako bi lahko? Noben se ni pogovoril z mano o takih stvareh, starši so me branili pred “odraslimi” temami, beseda seks je bila nekaj za smejat se med mojimi prijatelji. Nisem vedela. Dokler nisem bila zadnji letnik srednje šole in ga pri njegovem neštetem poskusu, da si vzame kar hoče, odrinila s sebe in ga v solzah nadrla, ampak mu nikoli omenila [datum je bil umaknjen]. Nikoli se ni opravičil. Nikoli ni vedel, kako me je prizadel. Eno leto po tem, ko sem ga odrinila, sem prekinila zvezo in vse stike v roku 24 ur. Kasneje sem še ugotovila, da me je varal in lovil druge, po tem ko je odšel na faks in me samo pustil v tistem dijaškem domu, ki bo zame vedno prekleto mesto. Niti enkrat nisem stopila v tisti zapuščeni del dijaškega doma, ki so ga zdaj spremenili v svetel, prijazen in topel kraj, kjer se noben nikoli ne bo zavedal, kaj se je tam zgodilo in kakšno težo nosi v sebi. In vse to se je zgodilo ker si pred leti nazaj nisem upala reči ne. Nisem se upala postaviti zase, nisem vedela kako. Morala bi reči ne pri drugi šansi. Vse zaradi tretje šanse. Tretja šansa leta 2012, ki je vodila v 5+ let terapij in vsakodnevnih nočnih mor, depresije, PTSD in straha stopiti v objem ali zvezo s katerimkoli moškim, tudi do dandanes.
Starši mislijo, da se v dijaških domovih že ne more kaj hudega zgoditi, saj smo varni pri vzgojiteljih, varnostnikih, profesorjih, svetovalcih, itd., ane? Moj otrok je varen. Nič se mu ne more zgoditi. Ampak staršem (in vsem drugim) moramo tudi odpreti oči, da se bodo začeli bolj zavedat, da so najbolj nevarni tisti, ki so že znotraj in ljudje mislijo, da niso nevarni. Tisti, ki nikoli ne bi bili na radarju. Tihi morilci otroške in najstniške nedolžnosti, ki nikoli ne bodo doživeli dogodka, ko jim policija stopi pred vrata, ker se žrtve bojimo spregovoriti.
Zato nikoli več ne bom utihnila o tej izkušnji. Vsem bom povedala njegovo ime in vsak, ki vpraša, bo dobil mojo zgodbo. Ni me sram in vem, da nisem kriva. Nisem več žrtev spominov, ki se prikradejo v mojo glavo, vedno kadar ni treba. Obkrožena sem z ljubečimi ljudmi, ki mi vsak dan dajejo vedet, da je ok jokat, ok je bit jezen do amena, prav je biti glasen, prav je ozaveščat o tem. Prav je. In mora se govoriti, dan za dnem, da se število žrtev zmanjša in da se število aretiranih zviša. #jaztudi sem bila žrtev ampak sem zaradi tega največja bojevnica v mojem življenju.
#jaztudi, september 2020