Tudi moja zgodba je z vlaka SŽ. Sama sem se z večernim vlakom peljala iz [ime kraja je bilo umaknjeno]. Bil je star model vlaka, ki mi ponoči že sam po sebi vzbuja tesnobne občutke. Na njem še nisem sama odpirala vrat, zato sem malo pred svojo postajo prosila edino drugo osebo čakajočo v predprostoru kupeja za pomoč. Moški srednjih let je privolil in se usedel tik ob vrata s hrbtom ob steno. Ko se je vlak ustavil, mi je odprl vrata, a mi takoj zatem dvignil krilo do bokov, me premeril s pogledom in rekel “to je davek na pomoč”. Zgodilo se je zelo hitro in brez da bi se ozirala sem hitro sestopila z vlaka. Ob takem samovoljnem posegu v moje telo sem čutila velik gnus in pa nemoč, ker ga ni bilo moč/smiselno prijavit.
#jaztudi, avgust 2020